JEZUS OZDRAVI GOBAVCA
Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil:
»Če hočeš, me moreš očistiti.«
Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel:
»Hočem, bodi očiščen!«
Gobe so takoj izginile in bil je očiščen.
Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel:
»Glej, da nikomur nič ne poveš,
ampak pojdi, pokaži se duhovniku
in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«
Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati
in pripovedovati, kaj se je zgodilo,
tako da Jezus ni mogel več javno v mesto,
ampak je bival zunaj na samotnih krajih.
In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.
(Mr 1,40-45)Ponižna prošnja gobavca, ki izraža tudi vero v Jezusovo moč ozdravljanja, je bila uslišana.
Jezus želi pomagati človeku, ki je bil izvržen iz družbe in mu z očiščenjem gobavosti vrne človeško dostojanstvo.
In očiščeni gobavec o tem ni mogel molčati, začel je na vsa usta oznanjati in pripovedovati.
Kaj pa jaz? Ali pridem k Jezusu ponižno? Ga prosim? Mu zaupam? Pričujem zanj?
NAPOVEDNIK
Pri sv. maši ob 8.30 prepeva ŽUPNIJSKI PEVSKI ZBOR.Popoldne je ob 16.30 srečanje FRANČIŠKOVEGA SVETNEGA REDA.
Popoldne je ob 17.00 uri srečanje ZAKONSKE SKUPINE JP4.
V torek, 13. 2., je ob 20. uri srečanje ZAKONSKE SKUPINE JP3.
Prihodnjo nedeljo, 18. 2., je ob 16.30 uri srečanje ZAKONSKE SKUPINE JP2.
PRIDRUŽITEV BAZILIKI
Kapitelj patriarhalne liberijanske bazilike v Rimu (bazilike Marije Velike) je dne 11. februarja 1906 našo cerkev sv. Marije, Matere usmiljenja, pridružil in povezal z večjo baziliko Marije Velike v Rimu. Tako je naša cerkev deležna vseh milosti, odpustkov, predpravic in dovoljenj, ki so jih rimski papeži podelili liberijanski baziliki.POPOLNI ODPUSTEK
Danes, 11. 2., ob spominu Lurške Marije in pridružitve baziliki Marije Velike, lahko v naši baziliki prejmete popolni odpustek.
PEPELNIČNA SREDA
V sredo pričenjamo postni čas. Pri vseh mašah bomo opravili OBRED PEPELJENJA. Posipanje s pepelom je znamenje spokorne drže in naše pripravljenosti na spreobrnjenje ter verovanje evangeliju. Spominja nas tudi, da smo ustvarjeni iz prahu zemlje. Sv. maša bo tudi ob 17. uri – za družine.POSTNA POSTAVA
V postnem času imamo tudi več priložnosti za različne spokorne vaje.
Ob začetku in koncu postnega časa (Pepelnica in Veliki petek) za vse (od 18. do 60. leta) velja STROGI POST, ko ne uživamo mesa in se le enkrat na dan lahko do sitega najemo.
Tudi na vse POSTNE PETKE velja odpoved mesnim jedem, k čemur smo sicer spodbujeni skozi vse leto.
Seveda pa smo v postnem času povabljeni tudi k vsem drugim oblikam spokornosti in različnim odpovedim. Povabljeni smo, da zmanjšamo ali ukinemo vse nadstandardne priboljške.
Za otroke je to lahko 40 dni brez sladkarij, čokolade, slanarij, …
Odrasli lahko 40 dni abstiniramo alkoholne pijače, kajenje in druge razvade.
To seveda ne velja samo za hrano!
Velik izziv je odpoved grdemu govorjenju (preklinjanju), opravljanju, obrekovanju, …
Potrudimo se biti vsaj 40 dni prijazni, spoštljivi, dobronamerni, …
Zakaj se ne bi odpovedali nepotrebnemu gledanju televizije, igranju računalniških iger, brezglavemu brskanju po internetu oz. družbenih omrežjih.
Vsaka odpoved naj za seboj potegne odločitev! Če zmanjšam gledanje televizije za eno uro na dan, imam eno uro časa, ki ga lahko posvetim ostalim družinskim članom, osamljenim prijateljem in znancem, … Lahko tudi več molim.
Ko se odpovedujem različnim prehranskim priboljškom, lahko na ta način privarčevani denar namenim ubogim.
Postni čas nas torej vabi in izziva, da bi postali boljši, da bi v sebi odkrili tisto, kar nas oddaljuje od Boga in drugih in to izničili.
Ne izpustimo te čudovite priložnosti!KRIŽEV POT
Križev pot bomo v naši baziliki molili oz. premišljevali vsako sredo in petek po sveti maši ob 9. uri in zvečer ob 18.30 ter v nedeljo ob 18.30.
PAPEŽ FRANČIŠEK
Kateheza pri splošni avdienci,
7. februar 2024
Žalost
Obstaja žalost, ki je primerna za krščansko življenje in se z Božjo milostjo spremeni v veselje: te seveda ne smemo zavračati, saj je del poti spreobrnjenja. Obstaja pa tudi druga vrsta žalosti, ki se vtihotapi v dušo in jo spravi v stanje pobitosti: proti tej drugi vrsti žalosti se je treba odločno in z vso močjo boriti, saj prihaja od hudega duha. To razlikovanje najdemo tudi pri svetem Pavlu, ki v pismu Korinčanom pravi: »Žalost zaradi Boga namreč rodi spreobrnitev za odrešenje, ki se je ne kesamo, svetna žalost pa povzroča smrt« (2 Kor 7,10). Obstaja torej prijateljska žalost, ki nas vodi k odrešenju. Pomislimo na izgubljenega sina iz prilike: ko pride do dna svojega propada, začuti veliko grenkobo, zaradi katere gre vase in se odloči vrniti v očetovo hišo (prim. Lk 15,11-20). Ječati nad svojimi grehi, spominjati se stanja milosti, iz katerega smo padli, jokati, ker smo izgubili čistost, v kateri nas je Bog sanjal, je milost. Obstaja pa še druga vrsta žalosti, ki je bolezen duše. Pojavi se v človeškem srcu, ko izgine želja ali upanje. Tu se lahko sklicujemo na pripoved o učencema na poti v Emavs. Ta dva učenca z razočaranim srcem zapustita Jeruzalem in neznancu, ki se jima v nekem trenutku pridruži, zaupata: »Mi pa smo upali, da je on – torej Jezus – tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21).
Vir: www.vaticannews.va
Dodaj odgovor