Božji služabnik FRANC JURIJ PEN (1924-1944)
Starša F. J. Pena sta bila Jurij Pen, rojen 15. aprila 1896 v župniji sv. Lovrenc na Dravskem polju, in mati Genovefa Škof, rojena 24. decembra 1891 v župniji sv. Peter v Gornji Radgoni. Bila sta preprosta delavca. Poročila sta se 2. julija 1923 v baziliki Matere usmiljenja. Tedaj sta stanovala za Kalvarijo (Krčevina št. 76) Njun prvorojenec Franc Jurij se je rodil v Javni bolnici v četrtek, 9. oktobra 1924 ob 10.15. Krščen je bil v sredo, 15. oktobra 1924 v cerkvi sv. Magdalene v Mariboru. Krstil ga je kaplan Pavel Holcman. Za njim sta se rodili še sestri Genovefa in Anica.
Franček – ministrant
Franček – tako so ga klicali – je rad ministriral v frančiškanski baziliki, vsak dan pri več mašah.
Bil je zavzet ministrant, dober učenec in smučar. Po 4. razredu osnovne šole je vstopil v Državno klasično gimnazijo, kjer je imel več znanih sošolcev, npr. več let Vekoslava Grmiča. (Grmič pravi, da je imel Pen veliko prijateljev, in da je umrl mučeniške smrti zaradi globljih razlogov!) Razrednik je bil Božidar Bajuk. Pridno se je učil latinščine in se dobro počutil v družbi duhovnikov ob novih mašah in drugih slovesnostih. Prišlo je leto 1941. Franček je bil v 6. razredu gimnazije in star 17 let. Naslednjo pomlad je dobil poziv v nemško vojsko. Slovenski fantje v nemški uniformi so razmišljali po svoje: naša dolžnost je, boriti se za težko preizkušeni slovenski narod. Franček je ljubil Boga, Cerkev in svojo domovino, in če bo padel za te ideale, bo deležen večne sreče. V Innsbrucku so imeli vaje kot pripravo za odhod na fronto. Sklenili so, da pobegnejo. Poleg Frančka še trije. Ker so bili premalo previdni, so na Gorenjskem prišli v roke gestapovskemu vohunu in se zavedli: izdani smo in čaka nas strašno gorje. Preko Maribora so jih poslali v Innsbruck, kjer je bila njihova vojaška komanda. Po smrtni obsodbi – 3. marca 1944 – so bili obsojeni na smrt z obglavljenjem. Potem so jih premestili v Gradec, kjer so čakali na izvršitev usmrtitve. Zdaj sta ga lahko obiskala mati in dr. Ferdinand Kolednik. Le-ta se je s Frančkom pogovarjal v sredo, 19. aprila 1944, najprej v prisotnosti paznikov, nato pa nekaj minut v slovenskem jeziku. Franček mu je zaupal, da je imel namen postati duhovnik, da ljubi slovensko besedo in domovi-no, da je pripravljen, če Bog tako hoče, darovati svoje življenje, da vsem odpušča, tudi tistim, ki ga bodo umorili, da ima mirno vest in da je popolnoma vdan v Božjo voljo. Ko ga je obiskala mati, jo je opogumljal: “Mama, ne jokal, potem bo tudi meni težko. Zelo se mi smiliš. Zaupaj na veselo svidenje v večnosti.” V petek, 12. maja 1944 – ob 22.10 (zvečer) je bil obglavljen. Mati je sprejela božjo voljo, saj je vedela, da so ga usmrtili, ker je bil zaveden slo-venski katoliški fant, ki je nameraval postati duhovnik. Mati je dobila informacije od nemškega duhovnika, ki je vse štiri obsojence pripravil na smrt. “Vaš sin je junaško umrl za vero in domovino in je sedaj srečen pri Bogu.” Izročil ji je nekaj osebnih predmetov, tudi fotografij, na katerih je pisalo: “Predragi, umrem za pravično stvar. Nebeški Zveličar zahteva od nas vseh to žrtev. Toda naša prekrasna Slovenija, naša domovina, je vredna te žrtve… Ne žalostite se! Vidimo se v nebesih, mamika in ostali. Umrl bom brez strahu pred smrtjo.”
Materi je izročil tudi šop Frančkovih las, črn rožni venec in svetinjico Matere Božje. Vojaški duhovnik je pozneje pisal dr. Koledniku, kako so potekali zadnji trenutki življenja Frančka Pena: Bil sem prisoten v sodnijskem poslopju, kjer so bili štirje vojaki obglavljeni, med njimi tudi Franček Pen. Le-ta je bil kar ponosen in vesel, da lahko umre za svojo slovensko domovino. Zelo lepo se je spovedal in potem z ostalimi molil slovensko in potem prejel sveto popotnico. Enemu, ki ni znal nemško, je bil celo za tolmača pri spovedi. Tiho in zbrano je stopil na oni prostor, kjer so ga obglavili. Po usmrtitvi sta bila Pen in Janž (Janša) položena v krsto in ponoči so bili pokopani na osrednjem pokopališču v Gradcu. Za grob je nemogoče vedeti. Jaz sem moral trupla mrtvih kar na kraju njihove usmrtitve blagosloviti. Naj počivajo v miru! Jaz niti najmanj ne dvomim, da so ti trije Slovenci umrli kot mučenci svetega prepričanja, da umrejo za sveto idejo. Pen je še poudarjal, da od srca odpušča nemškim sovražnikom, ki so ga obsodili na smrt.
Staršem je bilo prepovedano, da bi za usmrčenim Frančkom pripravili kakršnokoli žalno komemoracijo.
Boris Požar je bil, kot Franček Pen, prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Skupaj z njim jo je zapustil. Zdaj živi v Ljubljani. Frančka Pena se spominja: Spoznala sva se v Innsbrucku, kjer mi je povedal; da je prepričan kristjan in da je bil ministrant… Izstopili smo iz vlaka in pot nadaljevali peš preko gore Golica na Črni Vrh. Pomotoma so po nas udarili partizani in me ranili v ključnico. Potem so prišli do mene, me obvezali in me pustili v grmu z obljubo, da me bo drugi dan obiskal zdravnik. Prišel je v spremstvu partizana in z njima Franček Pen, ki je potem ostal pri meni. Ugotovil je, da prihaja nemška policija. Mene si je naložil na ramena. Bil sem precej večji od njega, torej težji, in bila sva na begu prepočasna. Obkolili so naju in ujeli. Peljali so naju na Jesenice. Mene so od tam peljali v celovško bolnico. Tedaj sem Frančka videl zadnjič. “Ne mine dan, da se ne bi spomnil nanj.” Ko sem v bolnici okreval, so me čez en mesec peljali v celovške zapore. Stražarja, ki sta me spremljala, sta bila nepazljiva, kar sem izkoristil in pobegnil. Po vojni sem zvedel, da sta bila Jože Janša in Franček Pen obglavljena. “Še danes se vsak dan z žalostjo in s spoštovanjem spominjam plemenitega Frančka Pena, ki je bil kaznovan zato, ker je bil slovenski patriot.”
Kaj spoznamo iz povedanega?
Franček je bil velikodušen. Ranjenca je hotel rešiti, pa je sam postal žrtev nore nacistične ideologije. Imamo tudi verodostojne priče: njegovo mamo, duhovnika dr. Kolednika, vojaškega duhovnika Vincenca Heherja in župnika Janeza Jurhmana, ki je ministranta Frančka Pena dobro poznal. Jurhman je imel novo mašo leta 1942. Frančkovo življenje je opisal leta 1972 v Družini (št. 9, str. 7) in v brošuri: Junaški ministrant.
Franček je sprejel obsodbo in smrt iz notranjega prepričanja in že v naprej odpustil tistim, ki so ga obsodili in usmrtili. Pred smrtjo je opravil spoved – gotovo je bila iskrena – in prejel sveto popotnico. Čast in hvala junaškemu ministrantu.
Zbral p. Zdravko Jakop