OZNANILA na 2. velikonočno nedeljo, 8.4.2018

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,26-29)

V Tomaževi osebnosti nam Janez prikaže, kako lahko naša vera v vstajenje raste skozi vse dvome. Že od nekdaj je ljudi očarala ta podoba. Pogosto pa so gledali nanj kot na dvomljivca: ker nas v naši veri vedno znova obhaja dvom, se v Tomažu prav lahko najdemo. Simpatičen nam je. Resnično je naš dvojnik, ki izkazuje prav to, kar sami čutimo.
Tomaža ni bilo zraven, ko se je Jezus na velikonočni večer prikazal učencem in jim vdihnil Svetega Duha. Ko so mu pripovedovali, temu ni mogel verjeti. V resnici Tomaž tu ni dvomljivec, ampak tisti, ki želi vse izkusiti. Ne zadovolji se s tem, da bi samo sprejel, kar mu drugi povedo. Sam bi rad videl, otipal, se dotaknil – le tako bo pripravljen verjeti. Janez nas vabi, naj gremo v Tomaževo šolo in se kot on učimo sprejemati vero v vstajenje. Naša vera potrebuje izkušnjo. Proti našemu dostojanstvu je, da bi verjeli le to, kar nam povedo drugi. Naša želja po izkustvu Boga, po izkustvu vstajenja je upravičena. Toda če hočemo na sebi občutiti čudež ljubezni, se moramo kot Tomaž prepustiti nenavadnemu in nepričakovanemu Jezusovemu odgovoru.
Jezus je Tomažu dopustil, česar ni dovolil Mariji Magdaleni: dotik svojih rok in strani. Na velikonočni večer je svojim učencem samo pokazal svoje roke in stran. Zdaj pa spodbudi Tomaža, naj svoje prste položi v sledove žebljev na rokah, z roko pa naj se dotakne njegove rane na prsih. Med evharistijo Jezus ni le med nami, daje priložnost tudi nam, da se ga dotaknemo. Vsakokrat, ko nam podari svoje telo v podobi kruha v naše roke, položimo prste v njegove rane.
A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje

NAPOVEDNIK

Bela nedelja in nedelja božjega usmiljenja
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000, na prvo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico in ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja. Navdih sv. Janeza Pavla II. je bila tudi sv. Favstina Kowalska s svojimi zasebnimi razodetji. V svoj dnevnik je zapisala Jezusove besede: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči.«

Danes ob 16.30 bo SREČANJE za brate in sestre FRANČIŠKOVEGA SVETNEGA REDA.

V petek, 13. aprila, in v soboto, 14. aprila, bo pri nas PRIPRAVA NA ZAKON. V petek je začetek ob 18.00, v soboto ob 8.30. Zaročenci lepo vabljeni.

V nedeljo, 15. aprila, bo pri sveti maši ob 10.00 sodelovala vokalna skupina Mater Misericordiae.

V nedeljo, 15. aprila, bo ob 17.00 SREČANJE I. ZAKONSKE SKUPINE.

SEZNAM BRALCEV
Nedelja, 15. 4. 2018:

  • ob 8.30: 1. berilo: Marjan Gselman, 2. berilo: Branka Trebše
  • ob 10.00: 1. berilo: Darko Lovrec, 2. berilo: Štefka Humar
  • ob 11.30: 1. berilo: Franc Smole, 2. berilo: Anastazija Brkljačič
  • ob 19.00: 1. berilo: Tomaž Folnovič, 2. berilo: Kornelija Ferčak Folnovič

DUHOVNA ISKRICA
Jezus Kristus živi. Je zmagovalec nad grehom in smrtjo. Ni se povzdignil v nebo, da bi izginil iz svetovne zgodovine, kakor da ga nikoli ne bi bilo tukaj. V nebo se je povzdignil, potem ko se je pustil v globino greha, smrti in izgubljenega sveta, ki vse posrka vase, a on je iz tega žrela prišel živ.
Še več: tam, v poslednji izgubljenosti, iz katere izvirajo vsi moralni padci, kjer imajo izvor vsi potoki solza, kjer je zadnji izvor vsega sovraštva in sebičnosti, tam je on zmagal. In zmagal ni tako, da bi ta svet zavrnil in se iz njega izločil, ampak tako, da je izničil samega sebe in je prodrl v bistvo človeškega življenja, v samo središče, iz katerega izvira vsa naša usoda, vse prevzel nase in nas za večno sprejel za svoje. In s tem je svet že preobrazil.
Karl Rahner

YOUCAT – katekizem za mlade

KAKO POMEMBNA JE NEDELJA?
Nedelja je središče krščanskega časa, saj v nedeljo praznujemo Kristusovo vstajenje in vsaka nedelja je velika noč v malem. (KKC 1163–1167, 1193)
Če ne upoštevamo nedelje ali jo odpravimo, so v tednu le še delavniki. Človek, ki je bil ustvarjen za veselje, degenerira v delovno živino in potrošniškega tepca. Na zemlji se moramo naučiti prav praznovati, sicer v nebesih ne bomo imeli kaj početi. V nebesih je nedelja brez konca.

KAKO POGOSTO SE MORA KATOLIŠKI KRISTJAN UDELEŽITI EVHARISTIČNEGA SLAVJA?
Ob vseh nedeljah in zapovedanih praznikih je katoliški kristjan dolžan udeležiti se svete maše. Kdor resnično išče Jezusovo prijateljstvo, sledi, kolikorkrat le more, Jezusovemu osebnemu povabilu k obedu. (KKC 1389, 1417 )
Pravzaprav je ‘nedeljska dolžnost’ za pravega kristjana prav tako neprimerna beseda kot ‘dolžnost poljuba’ za resnično zaljubljenega. Nihče ne more imeti živega s Kristusom, če ne gre tja, kjer nas on čaka. Zato je mašno slavje za kristjane od nekdaj ‘srce nedelje’ in najpomembnejši termin tedna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja