POTREBNO JE BILO, DA JE KRISTUS VSTAL OD MRTVIH
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.
Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«
Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.
Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu.
Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)Učenka. Navsezgodaj. Kamen. Tek.
Učenca. Ukraden? Tek.
Prvi. Ponižnost.
Drugi. Vstopi.
Povoji. Prtič.
Vidi. Veruje.
Vstajenjsko jutro je najprej navdajalo s strahom in negotovostjo. Vendar se učenci želijo prepričati kako in kaj se je zgodilo.
Vstopijo v temo groba, da razsvetlijo spoznanje. Vidijo in verujejo.
Gospod, razsvetli mi srce in razum, da bom doumel Pisma in tudi sam mogel videti tvoja čudovita dela in verovati!
VELIKA NOČ
7.00 – VSTAJENJSKA PROCESIJA in sv. maša.
Pri sv. mašah prepevajo:
7.00 – ŽUPNIJSKI PEVSKI ZBOR pod vodstvom Francija Divjaka in ob orgelski spremljavi Marije Dovečar;
8.30 – ljudsko petje;
10.00 – OTROŠKI PEVSKI ZBOR MEHURČKI pod vodstvom Sandre Vrbnjak;
11.30 – ZBOR LAUDAMUS pod vodstvom prof. Maksimiljana Feguša, ob spremljavi orkestra in orgel;
18.30 péte litanije Matere Božje;
19.00 ljudsko petje.
Λ – VELIKONOČNA SVEČA – Ω
Na velikonočno vigilijo smo v slavju luči slovesno prižgali velikonočno svečo kot znamenje vstalega Kristusa. Skozi velikonočni čas nas bo spremljala in nam bo svetilnik, ki kaže pravo pot.VELIKONOČNA OSMINA
Prvih osem dni velikonočnega časa je tako imenovana velikonočna osmina, kar pomeni, da se obhaja vsak dan slovesni Gospodov praznik. To je bil nekoč čas mistagoških katehez, ko so novokrščenci vsak dan prihajali v cerkev v belih oblačilih. Zato se imenuje še danes bela nedelja ali Dominica in albis.
Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlomljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.
SVEČE MATERE USMILJENJA
Na voljo so spominske sveče Matere Usmiljenja, s katerimi lahko obogatite svoje domove ali pa jih podarite tistim, ki ne morejo več v našo baziliko.
Hvala za vse darove, ki jih boste ob tem namenili, saj zbiramo sredstva za obnovo strehe nad dvorano. Bog povrni!MAŠNI NAMENI
V pisarni ali prek spletne strani lahko naročite MAŠNE NAMENE. S svojim mašnim namenom se lahko zahvalimo za prejete dobrote, prosimo za blagoslov ljudi, dogodkov in življenja pred nami, priporočamo božjemu usmiljenju naše pokojne sorodnike, prijatelje in dobrotnike. Sprejemamo namene za meseca april in maj.
KONCERT, 13. 4. ob 20.00
V četrtek, 13. 4., bo zvečer ob 20. uri koncert pevskega zbora KAMMERCHOR OBERHACHING iz predmestja Münchna, ki ga vodi Ricarda Geary.
Obenem bodo zapeli tudi pevci komornega zbora HUGO WOLF iz Maribora pod vodstvom Aleša Marčiča.
Vstop prost!
VELIKONOČNO VOŠČILO
Prazen grob naj navdaja z vero, da je Jezusovo vstajenje velik dar za vse nas.
Želimo vam vesele in doživete velikonočne praznike!
PAPEŽ FRANČIŠEK
Kateheza pri splošni avdienci,
5. april 2023
Križani, vir upanja
Za učence se je pri križu vse končalo. Konec vsega. Toda kmalu zatem bodo prav v križu odkrili nov začetek. Tako vzklije Božje upanje; rodi se in prerodi v črnih luknjah naših razočaranih pričakovanj; upanje, resnično upanje, pa nikoli ne razočara. Pomislimo prav na križ: iz najhujšega mučilnega orodja je Bog naredil največje znamenje ljubezni. Ta les smrti, ki je postal drevo življenja, nas spominja, da se Božji začetki pogosto začnejo tam, kjer so naši konci: na ta način Bog rad dela čudovite stvari. Danes torej glejmo drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: tista vsakdanja, tiha, ponižna krepost, ki nas ohranja pokonci in nam pomaga iti naprej. Brez upanja ni mogoče živeti. Kje je moje upanje? Danes glejmo na drevo križa, da bi v nas vzklilo upanje: da bi bili ozdravljeni žalosti. Ko na ulici opazuješ poglede ljudi … Koliko žalostnih pogledov! Žalostni ljudje, ljudje, ki so se pogovarjali sami s seboj, ljudje, ki so hodili samo s svojim mobilnim telefonom, a brez miru, brez upanja. In kje je danes tvoje upanje? Potrebno je nekaj upanja, da bi bili ozdravljeni žalosti, zaradi katere smo bolni; da bi bili ozdravljeni grenkobe, s katero onesnažujemo Cerkev in svet. Poglejmo Križanega. In kaj vidimo? Vidimo Jezusa, ki je gol, Jezusa, ki je razgaljen, Jezusa, ki je ranjen, Jezusa, ki je mučen. Je tam konec vsega? Tam je naše upanje.
Vir: www.vaticannews.va
Dodaj odgovor