Kategorija: Novice MB

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

Molitveni namen za julij 2024:
ZA PASTORALO BOLNIKOV

Molimo, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo, in njihovim dragim Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.

MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

PREMIŠLJEVANJE O MOLITVENEM NAMENU

SPLOŠNA AVDIENCA*
Frančišek
26. februar 2014

Danes bi vam rad spregovoril o zakramentu bolniškega maziljenja, po katerem se človeka dotika Božje sočutje. V preteklosti so ga imenovali “poslednje maziljenje”, saj je predstavljal duhovno tolažbo pred gotovo smrtjo. Izraz “bolniško maziljenje” nam pomaga razširiti pogled, da pod obzorje Božjega usmiljenja vključimo tudi izkušnjo bolezni in trpljenja. V Svetem pismu je podoba, ki v vseh vidikih odseva skrivnost zakramenta bolniškega maziljenja. Prikazana je v priliki o “usmiljenjem Samarijanu” iz Lukovega Evangelija (10, 30–35). Vsakič, ko obhajamo ta zakrament, se Gospod Jezus po duhovniku približa trpečemu in hudo bolnemu človeku ali ostarelemu. V priliki je usmiljeni Samarijan poskrbel za trpečega moža, tako da mu je na rane zlil olje in vino. Ob podobi olja pomislimo na tisto olje, ki ga škofje vsako leto posvetijo med obhajanjem krizmene maše na Veliki četrtek – to storijo prav zaradi zakramenta bolniškega maziljenja. Vino je znamenje Kristusove ljubezni in milosti, ki tečeta iz Njegove daritve za nas – v vsem bogastvu ju izraža zakramentalno življenje Cerkve. Na koncu za trpečega poskrbi gostilničar. Ta je še naprej skrbel zanj, ne ozirajoč se, koliko ga bo to stalo. Koga predstavlja gostilničar? Gostilničar je lahko Cerkev, lahko je krščanska skupnost. Gostilničar smo vsi mi, ki nam Gospod vsak dan izroča trpeče na telesu in na duhu, da bi jim brezmejno podarjali Njegovo usmiljenje in odrešenje. To naročilo se jasno ponovi v Jakobovem pismu, kjer Jakob naroča: “Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.” (Jak 5, 14-15) Maziljenje je potekalo že v času apostolov. Jezus je učence učil, naj bolnim in trpečim izkazujejo enako ljubezen, kot jo je on, in jim predal sposobnost ter dolžnost, da v Njegovem imenu in po Njegovem srcu prinašajo tolažbo in mir po posebni milosti zakramenta bolniškega maziljenja. Naj nas to ne pahne v obsesivno iskanje čudežev ali da bi zaradi tega menili, da lahko vsak ozdravi v vsaki situaciji. To je zgolj zagotovilo Jezusove bližine bolnim, pa tudi ostarelim, saj lahko vsaka starejša oseba nad 65 let prejme zakrament, ki nas zbliža z Jezusom. Ko je nekdo bolan, včasih pomislimo, da bi poklicali duhovnika, a se bojimo, da bo prinesel nesrečo ali prestrašil bolnika. Zakaj? Zato, ker mislimo, da bodo za duhovnikom prišli pogrebniki. To pa ni res. Duhovnik pride, da bi pomagal ostarelemu človeku; zato je duhovnikov obisk bolnikov zelo pomemben. Duhovniki bi morali obiskati bolnike, jih maziliti in blagosloviti. Na ta način bolnika obišče Jezus sam, da bi mu prinesel olajšanje, ga okrepil, mu vlil upanje, mu pomagal; prav tako pa mu tudi odpustil grehe. In to je nadvse čudovito! Bolniško maziljenje ne bi smelo biti tabu, saj nam v času bolezni in bolečin vedno pomaga zavedanje, da nismo sami. Duhovnik in tisti, ki so prisotni ob podelitvi zakramenta, predstavljajo celotno krščansko skupnost, ki se kot eno telo zbira okrog trpečega in njegovih svojcev, neguje njihovo vero in upanje ter jih podpira z molitvijo in bratsko toplino. Največja tolažba je zagotovo dejstvo, da je v zakramentu prisoten Gospod Jezus; v trenutku maziljenja nas drži za roko in nas poboža, kot je pobožal bolnike, ter nas spomni, da smo že Njegovi in da nas nič – niti zlo in smrt – ne more ločiti od Njega. Ali imamo navado poklicati duhovnika, da obišče bolnike – ne mislim na obolele z gripo, ki traja tri ali štiri dni, temveč na hudo bolne – in ostarele ter jim podeli zakrament bolniškega maziljenja, Jezusovo tolažbo in moč, ki sta prisotni med nami? Naj nam to postane navada!

*Celotno sporočilo: https://www.vatican.va/content/francesco/en/audiences/2014/documents/papa-francesco_20140226_udienza-generale.html © Copyright – Libreria Editrice Vaticana

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

Molitveni namen za junij 2024:
ZA TISTE, KI BEŽIJO IZ LASTNE DEŽELE

Molimo, da bi vojni begunci ali begunci zaradi lakote, prisiljeni na beg, poln nevarnosti in nasilja, našli sprejem in nove možnosti za življenje v državah, ki jih gostijo.

MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

NAGOVOR UDELEŽENCEM SREČANJA, KI GA JE ORGANIZIRALA BRATOVŠČINA DOMUS IZ SACROFANA*
Frančišek

9. marec 2023

Gostoljubje je izraz ljubezni, je izraz vitalne odprtosti, ki nas spodbuja, da smo pozorni do drugega, da iščemo le najboljše zanj oz. zanjo (VB, 97–98). Ob premišljevanju tega vidika ljubezni se opiramo na prvo okrožnico Benedikta XVI, Deus caritas est (z dne 25. decembra 2005). Prav tako navajam drugi odstavek okrožnice Vsi smo bratje, posebej člen 141.Citiram: “Prava vrednost raznolikih držav po svetu se meri po sposobnosti, da ne razmišljamo zgolj kot posamezna država, temveč kot del razširjene človeške družine.” To je opazno zlasti v kriznih časih. Ozke oblike nacionalizma so izrazit odraz nesposobnosti, da bi dojeli pomen zastonjskosti. Take miselnosti so zmotne predvsem zaradi prepričanja, da se narodi lahko razvijajo popolnoma sami, ne meneč se za uničenje drugih; zaradi prepričanja, da se bodo z zapiranjem vase učinkoviteje zaščitili pred drugimi. Migrante vidimo kot vsiljivce, ki nam nimajo ničesar dati. To vodi do poenostavljenega prepričanja, da so ubogi, nevarni in nekoristni, medtem ko so tisti pri viru moči velikodušni dobrotniki.Prihodnost je le v tisti družbeni in politični kulturi, ki voljno in “zastonjsko” sprejema druge. Smo pri četrtem poglavju z naslovom Zastonjskost, odprta za druge, ki govori o “zastonjskosti, ki sprejema.” (prim. št. 139–141). Vidik zastonjskosti je ključen pri ustvarjanju bratstva in prijateljstva v družbi. Še posebej poudarjam zadnjo misel: Prihodnost je le v tisti družbeni in politični kulturi, ki voljno in “zastonjsko” sprejema druge. (141). Zastonjska dobrodošlica. Pogosto se pogovarjamo o tem, kako lahko migranti doprinesejo k družbi, ki jih sprejme. To je resnično in pomembno. Ključni kriterij presojanja vrednosti osebe ni zgolj v tem, koliko koristi imamo od nje, temveč v tem, da je vredna že sama po sebi. Naši bližnji si ne zaslužijo dobrodošlice zaradi tega, kar imajo, temveč zaradi tega, kar so.

*Celotno sporočilo: https://www.vatican.va/content/francesco/en/speeches/2023/march/documents/20230309-incontro-fraternadomus.html ©Copyright – Libreria Editrice Vaticana

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

Molitveni namen za maj 2024:
ZA FORMACIJO REDOVNIKOV IN REDOVNIC TER BOGOSLOVCEV

Molimo, da bi redovniki in redovnice ter bogoslovci rasli na svoji poti poklicanosti s pomočjo človeške, pastoralne in duhovne formacije v kredibilne priče Evangelija.

MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

APOSTOLSKA KONSTITUCIJA VERITATIS GAUDIUM*
Frančišek

27. december 2017

2. […] Kot sem že pripomnil ob neki priložnosti, »je eden glavnih doprinosov drugega vatikanskega koncila ravno iskanje načina za odpravo ločitve med teologijo in pastoralno oskrbo, med vero in življenjem. Upam si trditi, da je koncil do neke mere revolucioniral status teologije – vernikov način ravnanja in razmišljanja« (…) s pomočjo dialoga, v katerega so vključeni vsi ljudje naše sodobnosti, da v njem pozorno prisluhnemo njihovim težavam, stiskam in potrebam. Zato dokument Optatam Totius še posebej poudarja, naj »bo celotno izobraževanje študentov prežeto s pastoralno oskrbo«, da se tako navadijo »preseči meje svojih lastnih škofij, naroda ali obreda in pomagajo vsej Cerkvi ter so v duhu pripravljeni na oznanjanje Evangelija povsod po svetu.«

3. Zahvaljujoč neusahljivi predanosti družbenega in kulturnega premišljevanja Evangelija, kot to počne Božje ljudstvo na različnih celinskih območjih v dialogu z raznolikimi kulturami, je ta bogata zapuščina analize in usmerjanja preizkušana in obogatena tako rekoč »na terenu«. Zdaj je prišel čas, da se utrdi in da cerkvenemu študiju posreduje tisto modro in pogumno prenovo, ki jo zahteva misijonska preobrazba Cerkve, ki »gre naprej«.

Danes je najbolj potrebno, da se Božje ljudstvo povzpne na novo stopnjo »Duha polne« evangelizacije. To zahteva od nas »odločno razločevanje, očiščevanje in prenovo.« V tem procesu igra strateško vlogo ustrezna prenova teološkega študija. Z njo bi namreč duhovniki, posvečeni možje in žene ter predani laiki dobili ustrezne priložnosti za formacijo. Hkrati naj bi bile nekakšen kulturni laboratorij Božje previdnosti, v katerem Cerkev umetniško razlaga stvarnost, ki jo je prinesel Kristus in jo negujejo darovi modrosti in vednosti, s katerimi Sveti Duh bogati Božje ljudstvo na najrazličnejše načine – vse od sensus fidei fidelium, magisteriuma škofov, karizme prerokov do karizme učiteljev in teologov.

To je ključno za Cerkev, ki »gre naprej!« Danes to velja še toliko bolj; ne le, ker živimo v času sprememb, temveč tudi zato, ker doživljamo epohalne spremembe, zaznamovane z »antropološko« in »okolijsko« krizo širokega razpona. Prav zares smo priča znamenjem, ki kažejo, da se zaradi hitrih sprememb in razkroja počasi bližamo točki preloma; o tem govorijo tako obsežne naravne katastrofe kot družbene in finančne krize.« To kliče po »spremembah modelov globalnega razvoja« in »po ponovni opredelitvi napredka.« Težava je v tem, da še vedno ni vzpostavljena primerna kultura soočanja s to krizo. Primanjkuje vodstvo, ki bi nas lahko popeljalo na novo pot.

Ta obsežna in nujna naloga na kulturni ravni akademskega izobraževanja ter znanstvenega študija zahteva široko in iskreno prizadevanje za radikalno spremembo paradigme ali – upam si reči – za »drzno kulturno revolucijo.« V luči teh prizadevanj je svetovna mreža teoloških univerz in fakultet poklicana k odločnemu doprinosu kvasa, soli in luči Kristusovega Evangelija in k živemu izročilu Cerkve, ki je vselej odprto za nove situacije in ideje.

Dokument obsega 87 strani in želi spodbujati celostno izobraževanje, ki upošteva vse vidike posameznika.

*Glej celo sporočilo:
https://www.vatican.va/content/francesco/en/apost_constitutions/documents/papa-francesco_costituzione-ap_20171208_veritatis-gaudium.html
© Copyright – Libreria Editrice Vaticana

PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

MOLITEV IN SLUŽENJE
IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

Molitveni namen za april 2024:
ZA VLOGO ŽENSK
Molimo, da bi bilo dostojanstvo in vrednost žensk priznano v vseh kulturah in za konec diskriminacije, s katero se srečujejo v različnih delih sveta.

MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

NAGOVOR ČLANOM FUNDACIJE “CENTESIMUS ANNUS PRO PONTIFICE”

IN STRATEŠKE ZVEZE KATOLIŠKIH RAZISKOVALNIH UNIVERZ

Frančišek

11. marec 2023

[…] Rad bi poudaril prispevek žensk iz treh vidikov oskrbe: večja vključenost, več spoštovanja do drugih in soočanje z novimi izzivi na drugačen način.

Prvič, večje vključevanje. V knjigi je obravnavan problem diskriminacije, s katero se pogosto srečujejo ženske in druge ranljive družbene skupine. Večkrat sem že poudaril, da raznolikost ne sme voditi v neenakost, temveč v hvaležno medsebojno sprejemanje. Resnična modrost je večplastna, naučimo se je in jo živimo na poti skupaj. Le tako postane “gonilo” miru.

Vaša raziskava torej predstavlja poziv, po zaslugi žensk in v imenu žensk, ne za diskriminacijo, temveč za vključevanje vseh, zlasti tistih najbolj ranljivih, na ekonomski, kulturni, rasni ravni in ravni spola. Nikogar ne smemo izključevati: to je sveto načelo. Načrt Boga Stvarnika je namreč načrt, ki je bistveno in vedno »vključujoč«, osredotočen prav na »tiste, ki živijo na eksistenčnem obrobju«. [2] Načrt, ki ga lahko primerjamo z mamo, ki vidi svoje otroke kot različne prste svoje roke. Vključujoče, vedno vključujoče.

Drugi prispevek: večje spoštovanje do drugih. Vsak človek mora biti spoštovan v njegovem dostojanstvu in temeljnih pravicah: izobrazba, zaposlitev, svoboda izražanja in tako naprej. To še posebej velja za ženske, ki so lažje podvržene nasilju in zlorabi. Nekoč sem slišal strokovnjaka za zgodovino razlagati, kako so ženske začele nositi nakit. V poligamni kulturi je mož, če se je odločil, da mu ena od njegovih žena ni všeč, tej rekel, naj odide, ona pa je morala takoj oditi z vsem, kar je imela na sebi, ne da bi se lahko vrnila po svoje stvari. Tako so po tej razlagi ženske začele nositi zlato, nakit. Morda je to le legenda, a nam lahko vseeno nekaj pove. Že od nekdaj so bile ženske prve, ki so bile odvržene, zavržene. In to je strašno narobe. Spoštovati je treba vsako osebo in njene pravice.

Pred to krivico našega časa ne smemo biti tiho. Ženske so izkoriščane. Celo tukaj, v mestu! Plačajo te manj, če si ženska. Gorje ti, če si noseča, kajti če je že videti, da si noseča, ne boš dobila službe. Če pa se nosečnost pokaže na delovnem mestu, te bodo poslali stran. To je eden od načinov, kako so ženske danes v velikih mestih zavržene – ker rojevajo otroke. Pomembno je, da se zavedamo, da je to krivica. Naj se slišijo glasovi žensk, ki so žrtve zlorab in izkoriščanja, marginalizacije in neupravičenih pritiskov – kot omenjene situacije na delovnem mestu. Postanimo glas njihove bolečine in odločno obsodimo krivice, ki so jim izpostavljene v razmerah, ki jim ne dopuščajo nobene možnosti obrambe in odrešitve. Ustvarimo prostor za dejavnosti, za katere so ženske po naravi in potencialno bolj občutljive ter usmerjene k varovanju življenja v vsakem stanju, starosti in razmerah.

Prehajamo na tretjo točko: soočanje z novimi izzivi na drugačen način. Ustvarjalnost. Nesporno je, da ženske na edinstven način prispevajo k skupnemu dobremu. To vidimo že v Svetem pismu, kjer imajo ženske pogosto odločilno vlogo v ključnih trenutkih zgodovine odrešenja. Pomislimo na Saro, Rebeko, Judito, Suzano in Ruto. Vrhunec pa dosežejo Marija in ženske, ki so sledile Jezusu vse do križa, kjer – ne pozabimo – edini moški, ki je ostal, je bil Janez, vsi drugi so odšli. Ostali so le pogumni, in to so bile ženske. Tudi v zgodovini Cerkve se lahko spominjamo na ženske, kot so Katarina Sienska, Jožefina Bakhita, Edith Stein, Terezija iz Kalkute, pa tudi na “ženske iz sosednje hiše”, tiste, ki so junaško prenašale težke zakone, problematične otroke… takšno je junaštvo žensk. Poleg stereotipov določenega tipa življenjepisov svetnic, so to ženske z izredno odločnostjo, pogumom, zvestobo. Odlikuje jih sposobnost, da vztrajajo tudi sredi trpljenja, sposobnost posredovanja veselja, integritete, ponižnosti in trdne odločenosti.

V Buenos Airesu sem se z avtobusom vozil v severozahodni del mesta. Tam je bilo veliko župnij. Avtobus je peljal mimo zapora, kjer je bila vedno dolga vrsta ljudi, ki so šli obiskat zapornike. Devetdeset odstotkov teh ljudi so bile ženske, matere. Matere, ki nikoli ne zapustijo svojih otrok! Matere. In to je moč ženske: tiha moč, trajna moč. Zgodovina je polna takšnih žensk, slavnih ali anonimnih (čeprav ne za Boga!), žensk, ki so navdihovale in podpirale pot družin, skupnosti in Cerkve. Nekatere od njih so ob prenašanju težavnih in pokvarjenih mož, vendar še vedno skrbele za svoje otroke. To vidimo tudi tukaj v Vatikanu. Žensk, ki trdo delajo, tudi na zelo odgovornih položajih, je zdaj veliko, hvala Bogu. Na primer, odkar je ženska postala generalni tajnik, stvari tu delujejo bolje, veliko bolje. In tudi drugje, kjer so ženske, tajnice, itd.

Na primer, včasih je gospodarski svet sestavljalo šest kardinalov in šest laikov, vsi moški. Pred dvema letoma je prišlo do kadrovske spremembe in zdaj je v njem en laik in pet laikinj. Začel je delovati bolje, saj imajo ženske drugačne sposobnosti, drug način dela in so potrpežljive. Nek močan sindikalni vodja nam je nekoč povedal svojo zgodbo. On je bil človek, ki je zrasel iz revščine in je napredoval. Pripovedoval je, kako v mladosti ni imel očeta, le mater, ki je bila zelo revna. Zaposlena je bila kot gospodinjska pomočnica. Živela sta v majhnem stanovanju z materino spalnico in majhno jedilnico, kjer je spal. Pogosto se je ponoči napil – takrat je bil star 22 ali 23 let – in ko je mati zjutraj odhajala v službo, se je ustavila in ga pogledala. On je bil buden, vendar se je pretvarjal, da spi; pogledala ga je in nato odšla v službo. “Vztrajnost moje matere, ki me je gledala, me prenašala, ne grajala … to me je sčasoma obrnilo in tako sem prišel tja, kjer sem danes.” To lahko stori le ženska, saj bi ga oče vrgel iz hiše. Ceniti moramo način, kako ženske delajo stvari: to je nekaj veličastnega.