MATI USMILJENJA

grb-ozadjeMILOSTNA PODOBA MATERE USMILJENJA:
Velika nevarnost je, da bi podobo, pa naj bo še tako sveta in prikazuje še tako sveto osebo ali njeno oziroma njegovo dejanje, pobožanstvili ali jo častili na mestu samega Boga. Velikokrat se to zgodi v skritih vijugah naše vere in razmišljanja.

Nekatere podobe so zares milostne. To spoznamo predvsem po tem, da si je Božje ljudstvo ob njih krepilo vero in raslo v evangeljskih krepostih, mnogi so dobivali pogum vztrajati v Božjem klicu ali videli smisel svojega trpljenja. Vse to se je vedno dogajalo pred oltarjem Matere Usmiljenja v Mariboru in tudi že prej, ko so ljudje to podobo Matere Usmiljenja častili v drugih prostorih, kapelicah in cerkvah.

Mati usmiljenja 093_1280Vdova, grofica, Ivana Felicita Stubenberg, rojena Khünburg, je leta 1746 poromala k sv. Frančišku Ksaveriju v Radmirje pri Gornjem Gradu, da bi izprosila božjega blagoslova za spovednika Ignacija Parhamerja, ki je imel ljudski misijon na Madžarskem. Med potjo domov se je 23. maja ustavila v Konjicah. Kot globoko verna romarka se je v župnijski cerkvi udeležila sv. maše. Po sv. maši je odšla v zakristijo pozdravit gospoda nadžupnika Baltazarja Rosenberga. Na zakristijski omari je opazila precej zapuščen kip Matere Božje z detetom v naročju. To je bil prvotni kip Matere Božje iz glavnega oltarja župnijske cerkve. Ko je bil kip že dotrajan in potreben prenove, ga niso restavrirali, ampak so ga zamenjali z novim. Pokleknila je pred kipom in odprla molitvenik, ki ga je nosila v roki, da bi molila. Molitvenik se ji je odprl na strani z molitvijo k čudodelni podobi. Nehote se je vprašala, kaj to znamenje pomeni? Grofici Ivani Feliciti je bil stari kip tako všeč, da je prosila nadžupnika Baltazarja, da bi ji prodal stari kip Matere Božje. Nadžupnik je privolil v prodajo in grofica je z veliko hvaležnostjo odnesla kip domov.

Mati usmiljenja 100_1280Ob vrnitvi domov je grofica zaupala obnovo kipa slikarju Venčeslavu Wigelsfölsu. Ljudje, ki so videli pri slikarju kip Matere Božje, so v sebi začutili blagodejni mir in veselje. Slikarjeva žena Terezija je imela hudo revmo. V sklepih je čutila je velike bolečine. Ob kipu Matere Usmiljenja, ki ga je njen mož obnavljal je prosila Devico Marijo za svoje zdravje in bila je uslišana.

Sam slikar Venčeslav Wigelsföls je s prisego potrdil, da je bil ob čudodelnem kipu po priprošnji Matere Usmiljenja ozdravljen in obvarovan prezgodnje smrti. Devet dni je krvavel iz nosu, 17. januarja 1746 pa je bil po priprošnji Matere Usmiljenja čudežno ozdravljen.

Grofica je obnovljen kip Matere božje postavila na oltar v svoji grajski kapeli v Freibichlu poleg Lipnice.
Novica o čudodelnem kipu se je hitro razširila med ljudmi. Ljudje so množično prihajali in tudi po celi dan ostajali pred čudodelnim kipom v zaupni molitvi. Zaradi številnih uslišanj so čudodelni kip poimenovali »Mati Usmiljenja«.

Zaradi velikega števila ljudi, ki so želeli videti čudodelni kip je bila grajska kapela kmalu premajhna. Zaradi velikega števila obiskovalcev se je grofica Ivana Felicita odločila 24. januarja 1747 prenesti čudodelni kip Matere Usmiljenja v minoritsko cerkev v Mariboru. 25. januarja 1747 so kip Matere Usmiljenja postavili na oltar minoritske cerkve v Mariboru, ki je bila posvečena Marijinemu vnebovzetju.

glavni-oltar6_1280Ta cerkev je kmalu postala pravo romarsko svetišče. Romarji so prihajali iz Avstrije, Koroškega, Krajnskega, Češke, Slavonije, celo od Turške meje… V petih letih je okoli sto tisoč romarjev prejelo zakrament sv. spovedi in sv. obhajila, okoli trideset krivovercev se je spreobrnilo k pravemu nauku…

Papež Benedikt XIV je 17. maja 1747 dal romarjem možnost prejetja popolnega odpustka. Rezbar Jožef Štraub in slikar Janez Mittermayer ter številni drugi romarji so 14. avgusta 1747 na obrazu Matere Usmiljenja opazili posebno znamenje. Videli so, da ima Marija desno oko prekrito, kakor, da bi ji oko prekrival pajčolan. Bili so prepričani, da jih je to nenavadno znamenje opozarjalo na dogodek, ki seje zgodil čez osem dni, ko je okolico Maribora zajelo hudo neurje in toča.

Prav tako so opazili, da obraz Matere Usmiljenja ni nikoli prašen, oziroma njenega obraza se nikoli ne prime prah.
Jožefinske reforme so močno prizadele redovnike v Mariboru. Bratje kapucini so morali 19. aprila 1784 zapustiti samostan v Mariboru.

Tudi bratje minoriti so morali zapustiti svoj samostan v Mariboru. Njihov samostan pa je bil kasneje dan v vojaške namene. Toda minoritom je bila dana možnost, da se preselijo v kapucinski samostan v Mariboru. Prevzeti pa so morali župnijo v predmestju Gradca in Slovensko predmestno župnijo v Mariboru. Tako je leta 1786 nekdanja samostanska kapucinska cerkev postala župnijska cerkev. Temeljni kamen za kapucinsko cerkev je bil položen 1. maja 1613 in blagoslovljena 16. oktobra 1620. Cerkev je merila po dolžini 21,8 m in po širini 8,5 m.
Ob preselitvi minoritov v kapucinski samostan v Mariboru so v slovesni procesiji s seboj prinesli tudi kip Matere Usmiljenja, ki je dobil svoje mesto na glavnem oltarju. Zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev so 7. oktobra 1818 minoriti zapustili Maribor.

Na željo škofa Slomška so po njegovi smrti leta 1864 v Maribor prišli bratje frančiškani in prevzeli predmestno slovensko župnije sv. Marije, Matere Usmiljenja.

Mati Usmiljenja v svetu >>>
Molitveno bogoslužje na praznik Matere Usmiljenja >>>