Kategorija: Duhovno

Duhovne vsebine

  • PSMM: avgust 2024

    PSMM: avgust 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •


    Molitveni namen za avgust 2024:
    ZA POLITIČNE VODITELJE

    Molimo, da bi politični voditelji služili lastnemu ljudstvu s prizadevanji za celoten človeški razvoj in skupno dobro, zavzemajoč se za brezposelne in s prednostno skrbjo za najbolj uboge.


    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    PREMIŠLJEVANJE O MOLITVENEM NAMENU

    NAGOVOR MLADIM UDELEŽENCEM PROJEKTA »PROGETTO POLICORO«, KI GA ORGANIZIRA ITALIJANSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA
    Frančišek, 18. marca 2023*

    V sodobnem svetu politika ni na dobrem glasu, še posebej med mladimi, saj so podobno kot mi priče raznim škandalom. Vzrokov zanje je kar nekaj, seveda pa nam najprej prihajajo pred oči korupcija, neučinkovitost in odtujenost od ljudi. Ravno zaradi tega še bolj potrebujemo pošteno politiko. K največji spremembi lahko doprinesejo ravno ljudje. To je posebej opazno na področju lokalne uprave: ni vseeno, če sta župan ali svetnik ljudem na razpolago ali ne. Prav tako ni vseeno, če je politika odprta za resnično življenje ljudi, če prisluhne revnim ali pa ostaja v palačah zaprta in »oddaljena«.To me spominja na svetopisemskega kralja Ahaba in Nabotov vinograd. Kralj si je želel imeti Nabotov vinograd, da bi lahko povečal svoj vrt, Nabot pa mu ga ni želel dati in ga ni mogel prodati, saj je bil vinograd zapuščina njegovih prednikov. Kralj se je kot razvajen otrok razjezil in pasel mulo. Nato je njegova žena, kraljica Jezebela – hudič – rešila težavo, tako da so zaradi njenega spletkarjenja Nabota po krivem obtožili in ga umorili. Po Nabotovi smrti je kralj vzel njegov vinograd.

    V Ahabovem liku lahko vidimo najslabše politike, ki si utirajo pot na škodo drugih in ne delajo v prid skupnega dobrega, temveč branijo lastne interese ter skrbijo za svoje zadovoljstvo, za vsako ceno. Ahab namreč ni oče, pač pa je gospodar, ki prevlada. Sv. Ambrož je po tej svetopisemski zgodbi napisal knjigo z naslovom De Nabuthae, »O Nabotu.« Na nekem mestu ta mogočni svetnik zapiše: »Zakaj zavračate tiste, s katerimi si delite naravne dobrine, in si te prisvajate le zase?Zemljo je Bog ustvaril za skupno last vseh, bogatih in revnih. […] Narava, v kateri se rojevamo vsi enako ubogi, ne pozna razlike med bogatimi in revnimi. Rodimo se goli in nismo poslani na ta svet v zlatu in srebru. Na Zemljo pridemo goli, potrebni hrane, obleke in pijače. Narava […] nas vse ustvarja enake in nas prav tako vse enako zapre v grobnico.« (1,2). To kratko, a dragoceno delo Sv. Ambroža vam bo zelo koristilo pri vaši formaciji. Politika, ki vlada dominantno in ne služi ljudstvu, ne zmore pokazati skrbi za sočloveka, hodi po ubogih, izkorišča Zemljo in konflikte rešuje z vojno; ne pozna dialoga. Kot pozitiven zgled iz Svetega pisma pa lahko vzamemo Jožefa, Jakobovega sina. Ljubosumni bratje so ga prodali v suženjstvo v Egipt. Po vseh pripetljajih so ga osvobodili in začel je služiti faraonu kot nekakšen namestnik.

    Jožef se ni obnašal kot gospodar, temveč kot oče; mar mu je bilo za kraljestvo in ko je udarila lakota, da spraviti žito v kašče; za skupno dobro. Pri tem je tako uspešen, da faraon naroči ljudstvu: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, to storite!« (1 Mz 41,55). Enake besede je uporabila Marija na svatbi v Kani, ko je služabnike napotila k Jezusu. Jožef, ki je bil tudi sam deležen krivice, ni uveljavljal svojih interesov, temveč si je prizadeval za interese ljudi. Sam je plačal za skupno dobro; bil je mojster miru, vzpostavljal je odnose, ki so ustvarjali družbo. Kot je zapisal Don Lorenzo Milani: »Težave drugih ljudi so tudi moje težave. Dobra politika pomeni, da se skupaj prebijemo skoznje. Če se skozi težave prebijamo sami, smo škrti.«

    Tako enostavno je. Ta dva svetopisemska zgleda, en negativen in en pozitiven, nam pomagata razumeti, s kakšno duhovnostjo se lahko napaja politika. Poudariti želim le dva vidika: nežnost in rodovitnost. Nežnost je »tista ljubezen, ki je resnična in privablja… Nežnost je pot izbire, po kateri stopajo najmočnejši in najpogumnejši možje in žene.« Sredi vsakodnevnih skrbi v političnem življenju se morajo naših src dotakniti ravno najmanjši, najšibkejši in najbolj ubogi; to je njihova pravica, da se pritožijo našemu srcu in duši.« (Okrožnica Vsi smo bratje, 194). Rodovitnost politike je zgrajena iz medsebojnega dajanja, dolgoročnega pogleda na prihodnost, dialoga, razumevanja, poslušanja, časa, ki ga vložimo v nekaj, takojšnjih in ne zapoznelih odgovorov. Rodovitnost politike pomeni, da se oziramo na prihodnost in prihodnje generacije; pomeni, da izpeljemo določene procese, ne pa zgolj zasedamo prostore. Naslednje velja za zlato pravilo: Ali z vašo dejavnostjo zgolj zasedate prostor? Če to počnete, ni dobro. Tako početje ne koristi niti vaši skupini. Dobro pa bo, če boste začeli procese. Čas je pomembnejši od prostora. Dragi prijatelji, na koncu bi vam rad postavil nekaj vprašanj, ki bi si jih moral zastaviti vsak dober politik: »Koliko ljubezni sem vložil v svoje delo? Kaj sem dobrega storil za napredek ljudi? Kakšen odtis sem pustil družbi? Katere pristne vezi sem ustvaril? Koliko pozitivnega sem dal svetu? Koliko miru sem požel v družbi? Koliko dobrega sem dosegel na položaju, ki mi je bil zaupan?« (ibid., 197). Naj vas ne zanimata le volilni konsenz ali osebni uspeh; zanimajo naj vas vključenost ljudi, zaganjanje podjetništva, uresničevanje sanj, občutek pripadnosti neki skupnosti. Sodelovanje je balzam za rane demokracije. Vabim vas, da doprinašate, sodelujete in k temu povabite tudi svoje vrstnike; vselej z namenom in v slogu služenja. Politik je služabnik; če politik ni služabnik, je slab politik, ni pravi politik.

    *Celotno sporočilo: https://www.vatican.va/content/francesco/en/speeches/2023/march/documents/20230318-progetto-policoro.html © Copyright – Libreria Editrice Vaticana


  • PSMM: julij 2024

    PSMM: julij 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •


    Molitveni namen za julij 2024:
    ZA PASTORALO BOLNIKOV

    Molimo, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo, in njihovim dragim Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.


    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    PREMIŠLJEVANJE O MOLITVENEM NAMENU

    SPLOŠNA AVDIENCA*
    Frančišek
    26. februar 2014

    Danes bi vam rad spregovoril o zakramentu bolniškega maziljenja, po katerem se človeka dotika Božje sočutje. V preteklosti so ga imenovali “poslednje maziljenje”, saj je predstavljal duhovno tolažbo pred gotovo smrtjo. Izraz “bolniško maziljenje” nam pomaga razširiti pogled, da pod obzorje Božjega usmiljenja vključimo tudi izkušnjo bolezni in trpljenja. V Svetem pismu je podoba, ki v vseh vidikih odseva skrivnost zakramenta bolniškega maziljenja. Prikazana je v priliki o “usmiljenjem Samarijanu” iz Lukovega Evangelija (10, 30–35). Vsakič, ko obhajamo ta zakrament, se Gospod Jezus po duhovniku približa trpečemu in hudo bolnemu človeku ali ostarelemu. V priliki je usmiljeni Samarijan poskrbel za trpečega moža, tako da mu je na rane zlil olje in vino. Ob podobi olja pomislimo na tisto olje, ki ga škofje vsako leto posvetijo med obhajanjem krizmene maše na Veliki četrtek – to storijo prav zaradi zakramenta bolniškega maziljenja. Vino je znamenje Kristusove ljubezni in milosti, ki tečeta iz Njegove daritve za nas – v vsem bogastvu ju izraža zakramentalno življenje Cerkve. Na koncu za trpečega poskrbi gostilničar. Ta je še naprej skrbel zanj, ne ozirajoč se, koliko ga bo to stalo. Koga predstavlja gostilničar? Gostilničar je lahko Cerkev, lahko je krščanska skupnost. Gostilničar smo vsi mi, ki nam Gospod vsak dan izroča trpeče na telesu in na duhu, da bi jim brezmejno podarjali Njegovo usmiljenje in odrešenje. To naročilo se jasno ponovi v Jakobovem pismu, kjer Jakob naroča: “Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.” (Jak 5, 14-15) Maziljenje je potekalo že v času apostolov. Jezus je učence učil, naj bolnim in trpečim izkazujejo enako ljubezen, kot jo je on, in jim predal sposobnost ter dolžnost, da v Njegovem imenu in po Njegovem srcu prinašajo tolažbo in mir po posebni milosti zakramenta bolniškega maziljenja. Naj nas to ne pahne v obsesivno iskanje čudežev ali da bi zaradi tega menili, da lahko vsak ozdravi v vsaki situaciji. To je zgolj zagotovilo Jezusove bližine bolnim, pa tudi ostarelim, saj lahko vsaka starejša oseba nad 65 let prejme zakrament, ki nas zbliža z Jezusom. Ko je nekdo bolan, včasih pomislimo, da bi poklicali duhovnika, a se bojimo, da bo prinesel nesrečo ali prestrašil bolnika. Zakaj? Zato, ker mislimo, da bodo za duhovnikom prišli pogrebniki. To pa ni res. Duhovnik pride, da bi pomagal ostarelemu človeku; zato je duhovnikov obisk bolnikov zelo pomemben. Duhovniki bi morali obiskati bolnike, jih maziliti in blagosloviti. Na ta način bolnika obišče Jezus sam, da bi mu prinesel olajšanje, ga okrepil, mu vlil upanje, mu pomagal; prav tako pa mu tudi odpustil grehe. In to je nadvse čudovito! Bolniško maziljenje ne bi smelo biti tabu, saj nam v času bolezni in bolečin vedno pomaga zavedanje, da nismo sami. Duhovnik in tisti, ki so prisotni ob podelitvi zakramenta, predstavljajo celotno krščansko skupnost, ki se kot eno telo zbira okrog trpečega in njegovih svojcev, neguje njihovo vero in upanje ter jih podpira z molitvijo in bratsko toplino. Največja tolažba je zagotovo dejstvo, da je v zakramentu prisoten Gospod Jezus; v trenutku maziljenja nas drži za roko in nas poboža, kot je pobožal bolnike, ter nas spomni, da smo že Njegovi in da nas nič – niti zlo in smrt – ne more ločiti od Njega. Ali imamo navado poklicati duhovnika, da obišče bolnike – ne mislim na obolele z gripo, ki traja tri ali štiri dni, temveč na hudo bolne – in ostarele ter jim podeli zakrament bolniškega maziljenja, Jezusovo tolažbo in moč, ki sta prisotni med nami? Naj nam to postane navada!

    *Celotno sporočilo: https://www.vatican.va/content/francesco/en/audiences/2014/documents/papa-francesco_20140226_udienza-generale.html © Copyright – Libreria Editrice Vaticana


  • PSMM: junij 2024

    PSMM: junij 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •


    Molitveni namen za junij 2024:
    ZA TISTE, KI BEŽIJO IZ LASTNE DEŽELE

    Molimo, da bi vojni begunci ali begunci zaradi lakote, prisiljeni na beg, poln nevarnosti in nasilja, našli sprejem in nove možnosti za življenje v državah, ki jih gostijo.


    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    NAGOVOR UDELEŽENCEM SREČANJA, KI GA JE ORGANIZIRALA BRATOVŠČINA DOMUS IZ SACROFANA*
    Frančišek

    9. marec 2023

    Gostoljubje je izraz ljubezni, je izraz vitalne odprtosti, ki nas spodbuja, da smo pozorni do drugega, da iščemo le najboljše zanj oz. zanjo (VB, 97–98). Ob premišljevanju tega vidika ljubezni se opiramo na prvo okrožnico Benedikta XVI, Deus caritas est (z dne 25. decembra 2005). Prav tako navajam drugi odstavek okrožnice Vsi smo bratje, posebej člen 141.Citiram: “Prava vrednost raznolikih držav po svetu se meri po sposobnosti, da ne razmišljamo zgolj kot posamezna država, temveč kot del razširjene človeške družine.” To je opazno zlasti v kriznih časih. Ozke oblike nacionalizma so izrazit odraz nesposobnosti, da bi dojeli pomen zastonjskosti. Take miselnosti so zmotne predvsem zaradi prepričanja, da se narodi lahko razvijajo popolnoma sami, ne meneč se za uničenje drugih; zaradi prepričanja, da se bodo z zapiranjem vase učinkoviteje zaščitili pred drugimi. Migrante vidimo kot vsiljivce, ki nam nimajo ničesar dati. To vodi do poenostavljenega prepričanja, da so ubogi, nevarni in nekoristni, medtem ko so tisti pri viru moči velikodušni dobrotniki.Prihodnost je le v tisti družbeni in politični kulturi, ki voljno in “zastonjsko” sprejema druge. Smo pri četrtem poglavju z naslovom Zastonjskost, odprta za druge, ki govori o “zastonjskosti, ki sprejema.” (prim. št. 139–141). Vidik zastonjskosti je ključen pri ustvarjanju bratstva in prijateljstva v družbi. Še posebej poudarjam zadnjo misel: Prihodnost je le v tisti družbeni in politični kulturi, ki voljno in “zastonjsko” sprejema druge. (141). Zastonjska dobrodošlica. Pogosto se pogovarjamo o tem, kako lahko migranti doprinesejo k družbi, ki jih sprejme. To je resnično in pomembno. Ključni kriterij presojanja vrednosti osebe ni zgolj v tem, koliko koristi imamo od nje, temveč v tem, da je vredna že sama po sebi. Naši bližnji si ne zaslužijo dobrodošlice zaradi tega, kar imajo, temveč zaradi tega, kar so.

    *Celotno sporočilo: https://www.vatican.va/content/francesco/en/speeches/2023/march/documents/20230309-incontro-fraternadomus.html ©Copyright – Libreria Editrice Vaticana


  • PSMM: maj 2024

    PSMM: maj 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

    Molitveni namen za maj 2024:
    ZA FORMACIJO REDOVNIKOV IN REDOVNIC TER BOGOSLOVCEV

    Molimo, da bi redovniki in redovnice ter bogoslovci rasli na svoji poti poklicanosti s pomočjo človeške, pastoralne in duhovne formacije v kredibilne priče Evangelija.

    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    APOSTOLSKA KONSTITUCIJA VERITATIS GAUDIUM*
    Frančišek

    27. december 2017

    2. […] Kot sem že pripomnil ob neki priložnosti, »je eden glavnih doprinosov drugega vatikanskega koncila ravno iskanje načina za odpravo ločitve med teologijo in pastoralno oskrbo, med vero in življenjem. Upam si trditi, da je koncil do neke mere revolucioniral status teologije – vernikov način ravnanja in razmišljanja« (…) s pomočjo dialoga, v katerega so vključeni vsi ljudje naše sodobnosti, da v njem pozorno prisluhnemo njihovim težavam, stiskam in potrebam. Zato dokument Optatam Totius še posebej poudarja, naj »bo celotno izobraževanje študentov prežeto s pastoralno oskrbo«, da se tako navadijo »preseči meje svojih lastnih škofij, naroda ali obreda in pomagajo vsej Cerkvi ter so v duhu pripravljeni na oznanjanje Evangelija povsod po svetu.«

    3. Zahvaljujoč neusahljivi predanosti družbenega in kulturnega premišljevanja Evangelija, kot to počne Božje ljudstvo na različnih celinskih območjih v dialogu z raznolikimi kulturami, je ta bogata zapuščina analize in usmerjanja preizkušana in obogatena tako rekoč »na terenu«. Zdaj je prišel čas, da se utrdi in da cerkvenemu študiju posreduje tisto modro in pogumno prenovo, ki jo zahteva misijonska preobrazba Cerkve, ki »gre naprej«.

    Danes je najbolj potrebno, da se Božje ljudstvo povzpne na novo stopnjo »Duha polne« evangelizacije. To zahteva od nas »odločno razločevanje, očiščevanje in prenovo.« V tem procesu igra strateško vlogo ustrezna prenova teološkega študija. Z njo bi namreč duhovniki, posvečeni možje in žene ter predani laiki dobili ustrezne priložnosti za formacijo. Hkrati naj bi bile nekakšen kulturni laboratorij Božje previdnosti, v katerem Cerkev umetniško razlaga stvarnost, ki jo je prinesel Kristus in jo negujejo darovi modrosti in vednosti, s katerimi Sveti Duh bogati Božje ljudstvo na najrazličnejše načine – vse od sensus fidei fidelium, magisteriuma škofov, karizme prerokov do karizme učiteljev in teologov.

    To je ključno za Cerkev, ki »gre naprej!« Danes to velja še toliko bolj; ne le, ker živimo v času sprememb, temveč tudi zato, ker doživljamo epohalne spremembe, zaznamovane z »antropološko« in »okolijsko« krizo širokega razpona. Prav zares smo priča znamenjem, ki kažejo, da se zaradi hitrih sprememb in razkroja počasi bližamo točki preloma; o tem govorijo tako obsežne naravne katastrofe kot družbene in finančne krize.« To kliče po »spremembah modelov globalnega razvoja« in »po ponovni opredelitvi napredka.« Težava je v tem, da še vedno ni vzpostavljena primerna kultura soočanja s to krizo. Primanjkuje vodstvo, ki bi nas lahko popeljalo na novo pot.

    Ta obsežna in nujna naloga na kulturni ravni akademskega izobraževanja ter znanstvenega študija zahteva široko in iskreno prizadevanje za radikalno spremembo paradigme ali – upam si reči – za »drzno kulturno revolucijo.« V luči teh prizadevanj je svetovna mreža teoloških univerz in fakultet poklicana k odločnemu doprinosu kvasa, soli in luči Kristusovega Evangelija in k živemu izročilu Cerkve, ki je vselej odprto za nove situacije in ideje.

    Dokument obsega 87 strani in želi spodbujati celostno izobraževanje, ki upošteva vse vidike posameznika.

    *Glej celo sporočilo:
    https://www.vatican.va/content/francesco/en/apost_constitutions/documents/papa-francesco_costituzione-ap_20171208_veritatis-gaudium.html
    © Copyright – Libreria Editrice Vaticana

  • PSMM: april 2024

    PSMM: april 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

    Molitveni namen za april 2024:
    ZA VLOGO ŽENSK

    Molimo, da bi bilo dostojanstvo in vrednost žensk priznano v vseh kulturah in za konec diskriminacije, s katero se srečujejo v različnih delih sveta.

    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    NAGOVOR ČLANOM FUNDACIJE “CENTESIMUS ANNUS PRO PONTIFICE”

    IN STRATEŠKE ZVEZE KATOLIŠKIH RAZISKOVALNIH UNIVERZ

    Frančišek

    11. marec 2023

    […] Rad bi poudaril prispevek žensk iz treh vidikov oskrbe: večja vključenost, več spoštovanja do drugih in soočanje z novimi izzivi na drugačen način.

    Prvič, večje vključevanje. V knjigi je obravnavan problem diskriminacije, s katero se pogosto srečujejo ženske in druge ranljive družbene skupine. Večkrat sem že poudaril, da raznolikost ne sme voditi v neenakost, temveč v hvaležno medsebojno sprejemanje. Resnična modrost je večplastna, naučimo se je in jo živimo na poti skupaj. Le tako postane “gonilo” miru.

    Vaša raziskava torej predstavlja poziv, po zaslugi žensk in v imenu žensk, ne za diskriminacijo, temveč za vključevanje vseh, zlasti tistih najbolj ranljivih, na ekonomski, kulturni, rasni ravni in ravni spola. Nikogar ne smemo izključevati: to je sveto načelo. Načrt Boga Stvarnika je namreč načrt, ki je bistveno in vedno »vključujoč«, osredotočen prav na »tiste, ki živijo na eksistenčnem obrobju«. [2] Načrt, ki ga lahko primerjamo z mamo, ki vidi svoje otroke kot različne prste svoje roke. Vključujoče, vedno vključujoče.

    Drugi prispevek: večje spoštovanje do drugih. Vsak človek mora biti spoštovan v njegovem dostojanstvu in temeljnih pravicah: izobrazba, zaposlitev, svoboda izražanja in tako naprej. To še posebej velja za ženske, ki so lažje podvržene nasilju in zlorabi. Nekoč sem slišal strokovnjaka za zgodovino razlagati, kako so ženske začele nositi nakit. V poligamni kulturi je mož, če se je odločil, da mu ena od njegovih žena ni všeč, tej rekel, naj odide, ona pa je morala takoj oditi z vsem, kar je imela na sebi, ne da bi se lahko vrnila po svoje stvari. Tako so po tej razlagi ženske začele nositi zlato, nakit. Morda je to le legenda, a nam lahko vseeno nekaj pove. Že od nekdaj so bile ženske prve, ki so bile odvržene, zavržene. In to je strašno narobe. Spoštovati je treba vsako osebo in njene pravice.

    Pred to krivico našega časa ne smemo biti tiho. Ženske so izkoriščane. Celo tukaj, v mestu! Plačajo te manj, če si ženska. Gorje ti, če si noseča, kajti če je že videti, da si noseča, ne boš dobila službe. Če pa se nosečnost pokaže na delovnem mestu, te bodo poslali stran. To je eden od načinov, kako so ženske danes v velikih mestih zavržene – ker rojevajo otroke. Pomembno je, da se zavedamo, da je to krivica. Naj se slišijo glasovi žensk, ki so žrtve zlorab in izkoriščanja, marginalizacije in neupravičenih pritiskov – kot omenjene situacije na delovnem mestu. Postanimo glas njihove bolečine in odločno obsodimo krivice, ki so jim izpostavljene v razmerah, ki jim ne dopuščajo nobene možnosti obrambe in odrešitve. Ustvarimo prostor za dejavnosti, za katere so ženske po naravi in potencialno bolj občutljive ter usmerjene k varovanju življenja v vsakem stanju, starosti in razmerah.

    Prehajamo na tretjo točko: soočanje z novimi izzivi na drugačen način. Ustvarjalnost. Nesporno je, da ženske na edinstven način prispevajo k skupnemu dobremu. To vidimo že v Svetem pismu, kjer imajo ženske pogosto odločilno vlogo v ključnih trenutkih zgodovine odrešenja. Pomislimo na Saro, Rebeko, Judito, Suzano in Ruto. Vrhunec pa dosežejo Marija in ženske, ki so sledile Jezusu vse do križa, kjer – ne pozabimo – edini moški, ki je ostal, je bil Janez, vsi drugi so odšli. Ostali so le pogumni, in to so bile ženske. Tudi v zgodovini Cerkve se lahko spominjamo na ženske, kot so Katarina Sienska, Jožefina Bakhita, Edith Stein, Terezija iz Kalkute, pa tudi na “ženske iz sosednje hiše”, tiste, ki so junaško prenašale težke zakone, problematične otroke… takšno je junaštvo žensk. Poleg stereotipov določenega tipa življenjepisov svetnic, so to ženske z izredno odločnostjo, pogumom, zvestobo. Odlikuje jih sposobnost, da vztrajajo tudi sredi trpljenja, sposobnost posredovanja veselja, integritete, ponižnosti in trdne odločenosti.

    V Buenos Airesu sem se z avtobusom vozil v severozahodni del mesta. Tam je bilo veliko župnij. Avtobus je peljal mimo zapora, kjer je bila vedno dolga vrsta ljudi, ki so šli obiskat zapornike. Devetdeset odstotkov teh ljudi so bile ženske, matere. Matere, ki nikoli ne zapustijo svojih otrok! Matere. In to je moč ženske: tiha moč, trajna moč. Zgodovina je polna takšnih žensk, slavnih ali anonimnih (čeprav ne za Boga!), žensk, ki so navdihovale in podpirale pot družin, skupnosti in Cerkve. Nekatere od njih so ob prenašanju težavnih in pokvarjenih mož, vendar še vedno skrbele za svoje otroke. To vidimo tudi tukaj v Vatikanu. Žensk, ki trdo delajo, tudi na zelo odgovornih položajih, je zdaj veliko, hvala Bogu. Na primer, odkar je ženska postala generalni tajnik, stvari tu delujejo bolje, veliko bolje. In tudi drugje, kjer so ženske, tajnice, itd.

    Na primer, včasih je gospodarski svet sestavljalo šest kardinalov in šest laikov, vsi moški. Pred dvema letoma je prišlo do kadrovske spremembe in zdaj je v njem en laik in pet laikinj. Začel je delovati bolje, saj imajo ženske drugačne sposobnosti, drug način dela in so potrpežljive. Nek močan sindikalni vodja nam je nekoč povedal svojo zgodbo. On je bil človek, ki je zrasel iz revščine in je napredoval. Pripovedoval je, kako v mladosti ni imel očeta, le mater, ki je bila zelo revna. Zaposlena je bila kot gospodinjska pomočnica. Živela sta v majhnem stanovanju z materino spalnico in majhno jedilnico, kjer je spal. Pogosto se je ponoči napil – takrat je bil star 22 ali 23 let – in ko je mati zjutraj odhajala v službo, se je ustavila in ga pogledala. On je bil buden, vendar se je pretvarjal, da spi; pogledala ga je in nato odšla v službo. “Vztrajnost moje matere, ki me je gledala, me prenašala, ne grajala … to me je sčasoma obrnilo in tako sem prišel tja, kjer sem danes.” To lahko stori le ženska, saj bi ga oče vrgel iz hiše. Ceniti moramo način, kako ženske delajo stvari: to je nekaj veličastnega.

  • PSMM: marec 2024

    PSMM: marec 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

    Molitveni namen za marec 2024:
    ZA MUČENCE NAŠEGA ČASA

    “Molimo, da bi tisti, ki tvegajo svoja življenja za evangelij v različnih delih sveta, preželi Cerkev s svojim pogumom in misijonarskim zagonom.”

    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    HOMILIJA V SPOMIN MUČENCEM 20. IN 21. STOLETJA
    Frančišek
    22. april 2017

    Kot romarji smo prišli v baziliko svetega Bartolomeja na otoku Tiber, kjer se starodavna zgodovina mučeništva združuje s spominom na nove mučence. Številne kristjane so pobili zaradi dementnih ideologij prejšnjega stoletja. A še danes se to dogaja – ubijajo jih samo zato, ker so bili Jezusovi učenci.

    Spomin na starejše in novejše junaške pričevalce nas utrjuje v zavedanju, da je Cerkev Cerkev le, če je Cerkev mučencev. Razodetje nas spominja, da so mučenci tisti, ki, “so prišli iz velike stiske” ter “oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi” (Raz 7:14). Imeli so milost, da so lahko o Jezusu pričevali do konca, do smrti. Trpeli so, dali so svoje življenje, da lahko mi, preko njihovega pričevanja, prejemamo Božji blagoslov. Obstaja pa še veliko drugih, skritih mučencev, moških in žensk, ki so zvesti nežni moči ljubezni, glasu Svetega Duha. Ti ljudje si v vsakdanjem življenju prizadevajo pomagati svojim bratom in sestram ter brez zadržkov ljubijo Boga.

    Če pogledamo pobliže, je vzrok vseh preganjanj sovraštvo, sovraštvo kneza tega sveta do tistih, ki jih je Jezus rešil in odrešil s svojo smrtjo in vstajenjem. V evangeljskem odlomku (prim. Jn 15,12-19) smo slišali, da Jezus uporabi ostro in zastrašujočo besedo: “sovraštvo”. On, ki je mojster ljubezni, ki je tako rad govoril o ljubezni, govori o sovraštvu. A vedno je želel stvari imenovati s svojim imenom. On nam pravi: “Ne bojte se! Svet vas bo sovražil, a vedite, da je pred vami sovražil mene.”

    Jezus nas je izbral in nas s svobodnim darom svoje ljubezni odrešil. S svojo smrtjo in vstajenjem nas je odkupil iz oblasti tega sveta, iz oblasti hudiča, kneza tega sveta. Izvor sovraštva je sledeč: odrešeni smo po Jezusu, knez tega sveta pa tega noče. Sovraži nas in povzroča preganjanje, ki od časov Jezusa in rojstva Cerkve traja vse do danes. Koliko krščanskih skupnosti še danes trpi preganjanja! Zakaj? Zaradi sovraštva duha tega sveta.

    Pogosto se v težkih trenutkih zgodovine sliši: “Danes domovina potrebuje junake”. Mučenca lahko štejemo za junaka, vendar je bistvena značilnost mučenca ta, da je bil “deležen milosti”. Božja milost, in ne pogum, nas naredi mučence. Danes se lahko vprašamo enako: “Kaj potrebuje Cerkev danes?” Mučence, pričevalce – vsakdanje svetnike. Kajti Cerkev vodijo naprej svetniki. Brez svetnikov Cerkev ne more več dalje. Cerkev potrebuje vsakodnevne svetnike – tiste, ki živijo skladno v vsakdanjiku; potrebuje pa tudi tiste, ki imajo pogum, da sprejmejo milost biti pričevalci do konca, do smrti. Vsi ti so živa kri Cerkve. Te priče vodijo Cerkev naprej; potrjujejo, da je Jezus vstal, da Jezus živi. Ta potrditev prihaja z doslednostjo v njihovem življenju in v moči Svetega Duha, ki jim je bil dan.

    Danes bi rad dodal še eno ikono v to Cerkev. Ženska. Ne vem, kako ji je ime. Toda ona gleda na nas z neba. Bil sem na Lezbosu, pozdravljal sem begunce in spoznal 30-letnega moškega s tremi otroki. Pogledal me je in rekel: “Oče, jaz sem musliman. Moja žena je bila kristjanka. V našo državo so prišli teroristi. Pogledali so naju in naju vprašali po veroizpovedi. Videli so, da ona nosi križ in ji rekli, naj ga vrže na tla. Ker ona tega ni storila, so ji pred mojimi očmi prerezali vrat. Tako zelo sva se imela rada.” To je ikona, ki jo danes prinašam v dar. Ne vem, ali je ta človek še vedno na Lezbosu ali pa mu je uspelo oditi drugam. Ne vem, ali mu je uspelo priti iz tega koncentracijskega taborišča, saj so begunska taborišča – veliko jih je – zaradi števila ljudi, ki so tam zbrani, podobna koncentracijskim taboriščem. Velikodušni ljudje, ki jih sprejmejo, nosijo naprej to breme, saj se zdi, da so mednarodni sporazumi pomembnejši od človekovih pravic. Ta človek ni imel zamer. On, musliman, je nosil naprej ta boleči križ. Zatekel se je v ljubezen svoje žene, ki je bila deležna mučeništva.

    Spomin na te pričevalce vere in molitev na tem kraju sta velik dar – dar za skupnost Sv. Egidija, za Cerkev v Rimu, za vse krščanske skupnosti tega mesta in za številne romarje. Živa zapuščina mučencev nam danes daje mir in enotnost. Oni nas učijo, da se z močjo ljubezni, s krotkostjo, lahko borimo proti aroganci, nasilju in vojni, ter s potrpežljivostjo dosežemo mir. Zato lahko molimo na ta način: Gospod, naredi nas vredne pričevalce evangelija in svoje ljubezni; izlij svoje usmiljenje na človeštvo, obnovi svojo Cerkev, zaščiti preganjane kristjane, hitro stori, da bo ves svet v miru. Tebi, Gospod, slava, nam pa, Gospod, sramota (prim. Dn 9,7)

    SPLOŠNA AVDIENCA
    Frančišek
    29. april 2020
    Z bolečino se spominjamo, da je v tem trenutku, na različnih koncih sveta, veliko kristjanov, ki trpijo zaradi preganjanja. Zato moramo upati in moliti, da se bodo njihove preizkušnje kmalu končale. Veliko jih je. Mučencev je danes več kot mučencev v prvih stoletjih. Izrazimo svojo bližino tem bratom in sestram. Smo eno telo in ti kristjani so krvaveči udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev.
    Vendar moramo biti previdni, da tega blagra (preganjanim zaradi Kristusa) ne beremo z držo samopomilovanja, kot žrtve. Človeški prezir ni vedno sinonim za preganjanje. Jezus namreč reče kristjanom, da so “sol zemlje”, in svari pred nevarnostjo, da bi “izgubili okus”. V tem primeru sol: “Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo” (Mt 5,13). Ko torej izgubimo okus za Kristusa in evangelij, pride do prezira po naši krivdi.

    Biti moramo zvesti ponižni poti blagrov, ker nas vodi k temu, da smo Kristusovi in ne od tega sveta. Vredno je, da se spomnimo poti svetega Pavla. Ko je Pavel mislil, da je pravičen človek, je bil v resnici preganjalec, ko pa je ugotovil, da je preganjalec, je postal človek ljubezni, ki se je veselil trpljenja, ko so ga preganjali (prim. Kol 1,24).

    Če nam Bog podeli milost, da bi bili podobni križanemu Kristusu in se pridružili njegovemu trpljenju, potem je izključevanje in preganjanje izraz novega življenja. Tako življenje je enako Kristusovemu življenju, ki je bil “preziran in zavržen”, “za nas može in žene ter za naše odrešenje” (prim. Iz 53,3; Apd 8,30-35). Ko sprejmemo njegovega Duha, nas ta lahko vodi k temu, da premoremo v srcu toliko ljubezni, da lahko ponudimo svoje življenje za svet, ne da bi sklepali kompromise z njegovimi prevarami, pripravljeni sprejemati njegove zavrnitve.

    Kompromisi s svetom so nevarni. Kristjani so vedno v skušnjavi, da bi sklepali kompromise s svetom, z duhom sveta. Zavračanje kompromisov in pot do Jezusa Kristusa, to je življenje nebeškega kraljestva, največje veselje in resnična sreča. V preganjanjih je vedno prisotna Jezusova navzočnost, ki nas spremlja s svojo tolažbo in z močjo Svetega Duha, ki nam pomaga iti naprej. Ne pustimo se odvrniti od življenja, ki je zvesto evangeliju, a pritegne preganjanje s strani ljudi. Na tej poti življenja nas podpira Sveti Duh.

  • PSMM: februar 2024

    PSMM: februar 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

    Molitveni namen za mesec: FEBRUAR 2024

    ZA SMRTNO BOLNE

    »Molimo, da bi bolniki, ki so v zadnjih stadijih življenja in njihove družine prejeli potrebno zdravstveno in človeško oskrbo ter spremljanje.«

    MISLI ZA PREMIŠLJEVANJE OB MOLITVENEM NAMENU

    Udeležencem plenarnega zasedanja
    Kongregacije za nauk vere
    Frančišek
    30. januar 2020

    […] Ko bolezen potrka na vrata našega življenja, se vedno bolj pojavlja potreba, da imamo ob sebi nekoga, ki nas gleda v oči, ki nas drži za roko, ki izkazuje svojo nežnost in skrbi za nas, kot usmiljeni Samarijan iz evangelijske prilike (prim. Sporočilo ob 28. svetovnem dnevu bolnikov, februar 2020).

    Tema oskrbe bolnikov v kritičnih in končnih fazah življenja postavlja pod vprašaj nalogo Cerkve, da na novo napiše »slovnico« prevzemanja odgovornosti in skrbi za trpečega. Zgled usmiljenega Samarijana nas uči, da je treba spreobrniti naš pogled srca, kajti pogosto tisti, ki gleda, ne vidi. Zakaj? Zakaj? Ker manjka sočutje. Pri tem se spomnimo, da velikokrat evangelij, ko govori o Jezusu pred trpečim človekom, pravi: »Usmilil se ga je«, »Usmilil se ga je« . . . To je refren Jezusove osebe. Brez sočutja tisti, ki gleda, ni vpleten v to, kar opazuje, in gre naprej. Namesto tega se nekdo, ki ima sočutno srce, dotakne in sodeluje, se ustavi in poskrbi za bolnika.

    Okoli bolnega človeka je treba ustvariti pravo človeško platformo odnosov, ki bo ob spodbujanju zdravstvene oskrbe odprta za upanje, zlasti v tistih mejnih položajih, v katerih telesno bolezen spremljata čustveno nelagodje in duhovna tesnoba.

    Odnosni pristop – in ne zgolj klinični – pri pacientu, upoštevanem v edinstvenosti in v celoti njegove osebe, nalaga dolžnost, da nikogar nikoli ne zapustimo ob prisotnosti neozdravljivih bolezni. Človeško življenje glede na svojo večno usodo ohranja vso svojo vrednost in vse svoje dostojanstvo v kakršnih koli pogojih, tudi v negotovosti in krhkosti, in je kot tako vedno vredno največjega spoštovanja. Sveta Terezija iz Kalkute, ki je živela v slogu bližine in delitve, do konca ohranjala priznanje in spoštovanje človeškega dostojanstva ter umiranje delala bolj človeško, je rekla takole: »Kdor je na življenjski poti prižgal vsaj eno baklo v temni uri nekoga drugega, ni živel zaman.«

    Ob tem razmišljam, koliko dobrega za paliativno oskrbo naredijo hospici, kjer neozdravljivo bolne spremlja kvalificirana medicinska, psihološka in duhovna podpora, da lahko dostojno živijo, tolaženi z bližino dragih oseb, zadnjo fazo njihovega zemeljskega življenja. Upam, da bodo takšni centri še naprej prostori, kjer se predano izvaja »terapija dostojanstva« in tako neguje ljubezen in spoštovanje do življenja. […]

    SPLOŠNA AVDIENCA
    Frančišek
    9. februarja 2022

    Evangelij nam pravi, da pride smrt kot tat. To nam govori Jezus: pride kot tat in kolikor se trudimo obdržati njen prihod pod nadzorom, morda celo načrtovati lastno smrt, ostaja dogodek, s katerim moramo računati in pred katerim se moramo tudi odločati.

    Za nas kristjane velja dvoje. Prvič: smrti se ne moremo izogniti in prav zato je, potem ko smo naredili vse, kar je človeško možno, za ozdravitev bolnega, nemoralno ga še naprej preveč vneto zdraviti (prim. Katekizem katoliške Cerkve, št. 2278). Tu velja stavek vernega božjega ljudstva, preprostih ljudi: »Pustite ga umreti v miru«, »pomagajte mu umreti v miru.« Kakšna modrost! Drugi premislek pa zadeva kakovost same smrti, kakovost bolečine, trpljenja. Resnično moramo biti hvaležni za vso pomoč, ki si jo medicina prizadeva dati, da lahko s tako imenovano »paliativno oskrbo« vsak človek, ki se pripravlja preživeti zadnji del svojega življenja, to stori na najbolj človeški način. Vendar pa moramo biti previdni, da te pomoči ne zamenjamo z nesprejemljivimi usmeritvami k ubijanju. Ljudi moramo spremljati v smrt, vendar ne smemo izzvati smrti ali omogočati kakršne koli oblike samomora. Ne pozabite, da mora biti pravica do oskrbe in zdravljenja za vse vedno na prvem mestu, tako da najšibkejši, zlasti starejši in bolni, ne bodo nikoli zavrnjeni. Življenje je pravica, ne smrt, ki jo je treba sprejeti, ne pa jo spodbujati. In to etično načelo zadeva vse, ne le kristjane ali vernike.

    Rad bi poudaril resnični družbeni problem. Tisto »načrtovanje« — ne vem, če je prava beseda — ampak pospeševanje umiranja starejših. Zelo pogosto vidimo v nekem družbenem sloju, da starejšim, ker nimajo sredstev, dajo manj zdravil, kot jih potrebujejo, in to je nečloveško. To jim ne pomaga, pospešeno jih žene v smrt. To ni ne človeško ne krščansko. Za starejše je treba skrbeti kot za zaklad človeštva: oni so naša modrost. Tudi če ne govorijo ali nimajo smisla, so še vedno simbol človeške modrosti. So tisti, ki so bili pred nami in so nam zapustili veliko lepega, veliko spominov, veliko modrosti. Prosim, ne izolirajte starejših, ne pospešujte umiranja starejših. Pobožati starejšega človeka ima enako upanje kot pobožati otroka, kajti začetek in konec življenja sta vedno skrivnost, skrivnost, ki jo je treba spoštovati, spremljati, skrbeti zanjo, ljubiti.

  • PSMM: januar 2024

    PSMM: januar 2024

    PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE

    MOLITEV IN SLUŽENJE
    IZZIVI, KI SOOČAJO ČLOVEŠTVO S POSLANSTVOM CERKVE • 2024 •

    Molitveni namen za mesec: JANUAR 2024

    ZA DAR RAZLIČNOSTI V CERKVI

    »Molimo, da bi nam Duh pomagal prepoznati dar različnih karizem znotraj krščanske skupnosti ter da bi odkrili bogastvo različnih obrednih izročil v srcu katoliške Cerkve«

    SPLOŠNA AVDIENCA, papež Frančišek, 1. oktobra 2014:

    Gospod je Cerkev že od vsega začetka obsipal z darovi svojega Duha in jo s tem naredil vedno močno in rodovitno z darovi Svetega Duha. Med temi darovi so nekateri posebej dragoceni za izgrajevanje in pot krščanske skupnosti: ti se imenujejo karizme. V tej katehezi se želimo vprašati: kaj pravzaprav je karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In predvsem: ali bi dejstvo, da v Cerkvi obstaja raznolikost in množica karizm, lahko videli v pozitivnem smislu, kot dobro stvar ali kot problem?

    V običajnem jeziku, ko se govori o »karizmi«, pogosto ta pomeni talent, naravno sposobnost. Nekdo pravi: »Ta oseba ima posebno karizmo za poučevanje. To je talent, ki ga ima.” Zato se o posebej bistri in privlačni osebi pogosto reče: “On ali ona je karizmatična oseba”. “Kaj to pomeni?”. “Ne vem, ampak on je karizmatičen.” In tako se izražamo. Ne vemo, kaj govorimo, vendar pravimo: “Karizmatičen je”. S krščanskega vidika pa je karizma veliko več kot osebna lastnost, predispozicija, ki je lahko nekomu dana. Karizma je milost, dar, ki ga Bog Oče podeli po delovanju Svetega Duha. In to je dar, ki ga nekdo prejme ne zato, ker bi bil boljši od drugih ali zato, ker bi si to zaslužil. Je dar, ki mu ga daje Bog, ker ga lahko s svojo svobodno darovano ljubeznijo postavi v službo vse skupnosti, za dobro vseh. Če govorimo na precej bolj človeški način, rečemo: »Bog daje to lastnost, to karizmo tej osebi, ne zaradi nje same, ampak zato, da bi jo le ta dala v službo vse skupnosti«. Danes pred prihodom na trg sem v dvorani Pavla VI. sprejel veliko invalidnih otrok. Toliko jih je bilo, ki pripadajo združenju, ki se posveča skrbi za te otroke. Kaj je to? To združenje, ti ljudje, ti možje in te ženske imajo karizmo skrbeti za invalidne otroke. To je karizma.

    Pomembna stvar, ki jo je treba takoj izpostaviti, je dejstvo, da človek sam ne more razumeti, ali ima karizmo in katero. Velikokrat smo že slišali nekoga reči: “Imam to sposobnost, znam res dobro peti”. A nihče nima poguma, da bi mu rekel: “Bolje, da si tiho, saj nas vse mučiš, ko poješ!”. Nihče ne more reči: “Imam to karizmo”. V skupnosti poženejo in cvetijo darovi, s katerimi nas Oče obsipa; in v naročju skupnosti se jih človek nauči prepoznati kot znak Očetove ljubezni do vseh svojih otrok. Zato bi se moral vsak izmed nas vprašati: »Ali obstaja kakšna karizma, s katero me je obdaril Gospod po milosti svojega Duha in so jo moji bratje in sestre v krščanski skupnosti prepoznali in spodbujali? In kako ravnam s tem darom: ali ga velikodušno uporabljam in ga dam v službo vsem, ali ga spregledam in na koncu pozabim? Ali pa morda postane zame razlog za ponos, da se vedno pritožujem nad drugimi in vztrajam, da v skupnosti dosežem svoje?« To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti: ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem s to karizmo zadovoljen ali sem malo ljubosumen na karizme drugih? Karizma je dar, podarja jo samo Bog.

    Najlepše doživetje pa je odkritje vseh različnih karizem in vseh darov njegovega Duha, s katerimi Oče obsipa svojo Cerkev. Na to ne smemo gledati kot na razlog za zmedo, za nelagodje. Vse to so darovi, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi rasla v harmoniji, v veri in njegovi ljubezni, kot eno telo, Kristusovo Telo. Isti Duh, ki podarja to raznolikost karizem, povezuje Cerkev. Vedno je isti Duh. Pred to množico karizm se mora torej naše srce odpreti veselju in pomisliti: »Kako lepo! Toliko različnih darov, saj smo vsi Božji otroci, vsi ljubljeni na edinstven način.« Nikoli ti darovi ne smejo postati razlog za zavist ali za razdor, za ljubosumje. Kot opozarja apostol Pavel v 12. poglavju svojega prvega pisma Korinčanom, so v Božjih očeh vse karizme pomembne. Hkrati pa nihče ni nenadomestljiv. To pomeni, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega in vsak prejeti dar se v celoti uresniči, ko ga delimo z brati in sestrami v dobro vseh. To je Cerkev! In ko je Cerkev v raznolikosti svojih karizem izražena v občestvu, se ne more zmotiti: to je lepota in moč sensus fidei, tistega nadnaravnega občutka vere, ki ga podarja Sveti Duh, da lahko vsi skupaj vstopimo v srce evangelija in se naučimo slediti Jezusu v svojem življenju.

    Danes Cerkev obhaja praznik svete Terezije Deteta Jezusa. Ta svetnica, ki je umrla pri 24 letih, je tako ljubila Cerkev, da je želela biti misijonarka in je rekla: »Rada bi naredila to, to in to«, želela je vse karizme. Molila je in čutila je, da je njena karizma ljubezen. Izrekla je ta čudovit stavek: »V srcu Cerkve bom ljubezen«. Mi vsi imamo to karizmo: sposobnost ljubiti. Danes prosimo sveto Terezijo Deteta Jezusa za to zmožnost, da bi tako zelo ljubili Cerkev, da bi jo zares ljubili in da bi sprejeli vse te karizme s to ljubeznijo otrok Cerkve, naše svete, hierarhične Matere Cerkve.