Frančišek - brat vsem

Vabimo k ogledu dokumentarnega filma Frančišek - brat vsem, ki ga je pripravila RTV Slovenija ob 800 letnici potrditve Frančiškovega načina življenja.

Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

Dragi bratje in sestre, Gospod, ki je poklical svetega Frančiška, ki je svetemu Frančišku dal brate in mu razodel, da mora živeti po zgledu svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj vam podari mir. Frančiškova nedelja, ki jo danes obhajamo, je za nas, njegove brate, ki nam je Bog izkazal milost, da smemo po Jezusovih stopinjah hoditi skupaj z vami, vedno znova priložnost, da se vam zahvalimo za vašo bližino v poslušanju Božje besede in obhajanju zakramentov Cerkve, v molitvi z nami in za nas ter v vaši skrbi za naše materialne potrebe, v evangeljski kritičnosti in v velikodušnem odpuščanju. Vse to je za nas zgovorno znamenje, kako je Bog po vas dober do nas. Zaradi tega se v molitvi in v daritvi svete maše vsak dan pred Bogom spominjamo vseh vas, naših dobrotnikov.

Obenem pa hočemo danes prisluhniti zgledu Frančiškovega življenja. V našem času želimo ohranjati živo in zgovorno karizmo, ki jo je kot dar prejel od Boga in jo posredoval svojemu času. Cerkev na Slovenskem se je odločila, da bo v tem letu posebno pozornost namenila spoznavanju družbenega nauka Cerkve. Zdi se, da je to danes toliko bolj pomembno, ker na vseh ravneh doživljamo erozijo etičnega ravnanja v družbi, v gospodarstvu, v politiki, v medčloveških odnosih. Merilo delovanja ni več človek in njegovo dostojanstvo, iz katerega bi potem izhajale njegove dolžnosti in pravice, ampak je merilo delovanja postal dobiček, čim večja korist, ne glede na ceno, ki jo morajo za to plačevati posamezniki in skupnost. Čeprav se Cerkev zaveda, da družbenega nauka ne more učiti kot tista, ki bi vse vedela, predvsem pa ne kot tista, ki bi v svojih članih ta nauk v polnosti živela, v sebi nosi živo spoznanje, da more samo Bog človeku vrniti dostojanstvo, ki mu ga je dal ob stvarjenju in ki mu ga obnavlja v odrešenju. Samo Bog, ki je Ljubezen, človeka nikoli ne spremeni v sredstvo, po katerem bi hotel nekaj doseči, ampak mu v Jezusu Kristusu podarja samega sebe, da bi temu človeku odprl oči za resnico, ki mu jo želi podariti v ljubezni. Zaradi tega hoče Cerkev kot varuhinja razodetja to razodetje tudi preko družbenega nauka Cerkve posredovati ljudem v ponižni zavesti, da se mora tega družbenega nauka najprej sama učiti spoznavati in živeti.

Namen, ki ga ima Cerkev na Slovenskem s pastoralnim letom o družbenem nauku Cerkve, je, pomagati slovenskim kristjanom na poti do osebne vere. V vedno večji razvodenelosti vseh vrednot, ki smo ji priča v našem času – najsi gre za načrtno uničevanje vseh zdravih temeljev v človeku in v družbi, da bi potem z njima lažje manipulirali in dosegali cilje, ki so v službi ozkih skupin, ali pa gre za podleganje skušnjavi lagodnega življenja, ko skuša človek s čim manjšim naporom iti skozi svoje dneve in delo – bo mogel svoje človeško dostojanstvo ohraniti in krepiti samo tisti, ki bo dosledno živel iz Boga, ko bo poslušal njegovo besedo ter se hranil in obnavljal iz zakramentov Cerkve. Samo kristjan, ki bo prišel do osebne vere, bo mogel stati samostojno in pokončno sredi vseh mogočih tokov, ki ga bodo hoteli potegniti v to ali ono smer. Samo človek, ki se bo z vsem srcem odločil za Boga, bo mogel postati in ostati opora bratom in sestram, ki jih bo srečeval v svojem družinskem, poklicnem in družbenem življenju.

Kako nam pri odločanju za to osebno vero lahko pomaga sveti Frančišek Asiški, svetnik iz prelomnih časov začetka trinajstega stoletja? Najprej moramo vedeti, da Frančiškov čas ni bil tako popolnoma drugačen od našega, kakor bi na prvi pogled mislili. To je bil čas velikih sprememb. Stari družbeni red se je podiral. Mesta so dobivala vedno večjo veljavo in vpliv, s tem pa tudi ljudje, ki po rojstvu niso spadali med plemenitaše, pač pa so si položaj v družbi ustvarili s sposobnostmi in iznajdljivostjo. V trgovanju se je uveljavljal denar, z denarjem pa so nastale čisto nove gospodarske veje, ki jih prej niti ni bilo.

Frančišek je bil rojen v družini, ki si je premoženje in ime ustvarila prav preko velikih trgovskih sposobnosti njegovega očeta Petra Bernardoneja. Priznati je treba, da tudi Frančišek ni bil brez teh sposobnosti. Oče ga je celo jemal na svojo trgovska potovanja zlasti v Francijo, ki so bila vedno zelo uspešna, kar pomeni močno dobičkonosna. S temi sposobnostmi, zlasti s prirojenim voditeljskim darom, po drugi strani pa s premoženjem, ki ga je imel oče, je Frančišek postal voditelj asiške mladine. Verjetno bi tudi sam postal uspešen trgovec in pomemben član meščanske družbe, če se ne bi zgodilo njegovo spreobrnjenje.

Ko je namreč hotel uresničiti svoje sanje, da bi si pridobil slavo na bojnem polju, je v polsnu slišal vprašanje, kdo mu lahko več da, gospodar ali hlapec. Frančišek je odgovoril, da vsekakor gospodar. Zakaj pa potem hodiš za hlapcem, je vprašal glas. In tedaj je Frančišek izrekel stavek, ki je spremenil njegovo življenje. „Gospod, kaj hočeš, da storim?“ S tem stavkom je Frančišek, ki mu je bilo do tega trenutka vse v življenju jasno, vprašanje je bilo samo, kdaj mu bo vse to uspelo uresničiti, priznal, da je Bog tisti, ki ima načrt, da je Bog tisti, ki ima zanj poslanstvo. On pa se je s tem stavkom odpovedal svojemu načrtovanju in pokazal, da je pripravljen poslušati Boga.

Od tega dne naprej je drugače poslušal Božjo besedo in ko je slišal evangeljski odlomek o poslanju apostolov, ga je naobrnil nase in vzkliknil: „To hočem, to želim, to bom spolnjeval z vsem srcem.“ Od tedaj naprej se je skozi vse življenje potapljal v samoto, v molitev, v poslušanje in premišljevanje Božje besede. Božja beseda je postala tako njegova, da je, ko mu je neki brat v hudih bolečinah, ki jih je prestajal zaradi bolezni, predlagal, da bi mu kaj prebral iz evangelija, saj da je v tem vedno našel uteho, odgovoril, da to ni potrebno, saj Božja beseda pravzaprav živi v njem.

Mislim, da sta prav to dva koraka, ki jih mora vsak kristjan narediti, če hoče priti do osebne vere, ki je sposobna vztrajati tudi proti toku, če je to potrebno. In danes je to še posebno potrebno. Prvi korak je torej priznati Bogu, da je on tisti, ki je gospodar časa in zgodovine. Zato je tudi on tisti, ki nas je z ljubeznijo poklical v življenje in ima za nas pripravljeno prihodnost, ki jo je Jezus izrazil s stavkom, da je v hiši njegovega Očeta mnogo bivališč. To pomeni, da moramo tudi mi priti do spoznanja, da moramo manj pripovedovati Bogu, kako naj vodi ta svet, in obenem več spraševati Boga, kako hoče, da mi kot kristjani delujemo v tem svetu. Drugi korak pa je v tem, da ob spoznanju, kaj Bog pričakuje od nas, ne iščemo vseh mogočih korakov in izgovorov, da bi se Božjemu načrtu tako ali drugače izognili, ali pa ga vsaj nekoliko prilagodili svoji komodnosti, pač pa da tudi mi s svetim Frančiškom veslo pripravljeni vzkliknemo: To hočem, to želim, to bom spolnjeval iz vsega svojega srca.

Dragi bratje in sestre, v hvaležnosti, da nas je Bog v svoji previdnosti postavil v ta del naše zgodovine in nas podaril drugega drugemu, se še enkrat zahvaljujem tudi vam za vso dobroto in pozornost, ki jo izkazujete našim bratom, z današnjo nabirko tudi našim bratom, ki so v vzgoji in bodo jutri prišli v župnije, v katerih živite svojo vero. Obenem pa prosim vsemogočnega Boga, naj obilno blagoslovi vašo velikodušnost, s katero odgovarjate na njegova vabila. Prav po tem blagoslovu, po katerem nam Bog dokazuje svojo bližino in ljubezen, namreč dobimo pogum, da nas ne zanaša vsak veter nauka, ampak da stojimo trdni v veri. In to je moja iskrena želja in prošnja za vsakega izmed vas. Stojte trdni v veri, bratje in sestre. Amen.

p. Stane Zore, provincialni minister



Kdo je sv. Frančišek Asiški?

AssisiSveti Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisiju, v Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, Frančišek. Prvo izobrazbo je Frančišek dobil v župnijski šoli sv. Jurija. Doma se je naučil tudi nekaj francoščine. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo. Zaradi tega je bil med vrstniki zelo priljubljen.

Frančišek si je zelo želel, da bi postal vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Peruggio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Vojskovanja mu še ni bilo dovolj, zato se je udeležil vojne v Apuliji v južni Italiji. Na poti pa je imel skrivnostne sanje, ki so spremenile njegovo mišljenje. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju; vedno bolj je čutil božjo pričujočnost, ki osrečuje. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija.

sv. Frančišek AsiškiNjegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, in njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini. V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 (marca ali aprila) na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do očetove dediščine. Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: "Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih."

Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana, je slišal besede: "Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!" Frančišek je te besede narobe razumel in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porciunkula. V njej je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v rabo in oskrbo. Tukaj se je Frančišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.

24. februarja, na god sv. Matija leta 1208 je kakor navadno ministriral pri maši v porciunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral evangelij, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij: "Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: 'Nebeško kraljestvo se je približalo.' Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane" (Mt 10,6-10). Frančišku so bile te besede kot odkritje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli.

Po maši je šel takoj iz cerkve, odložil svojo eremitsko obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Govoril je preprosto, a zelo prepričljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.

Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kakor ponavadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik sv. Mihaela. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Tu je bil navadno čisto sam, da se je mogel nemoteno posvetiti premišljevanju. Na praznik Povišanja sv. križa (14. septembra) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.

Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojo Sončno pesem (1224-1225).

Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.

Bazilika sv. Frančiška v AssisijuKo je Frančišek zaslutil, da je zdaj smrt že res prav blizu, je prosil svoje brate, naj ga prenesejo k Porciunkuli, da bi svoje življenje sklenil tam, kjer se je naselil s svojimi brati in se ves posvetil Bogu. Od tam je poslal prve misijonarje po svetu, tam so se vsako leto ob binkoštih zbirali njegovi bratje iz vseh krajev. Zvečer 3. oktobra leta 1226 so ga na njegovo željo prinesli v porciunkulsko cerkvico in ga položili na gola tla. Poklical je k sebi vse brate in jih ljubeče prosil, naj ljubijo Boga, ostanejo zvesti veri in se natančno držijo uboštva. Od njih se je poslovil z besedami: "Zbogom bratje, ostanite v božjem strahu, jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam." Nato je izdihnil, star komaj 44 let.

Papež Gregor IX. je 16. julija 1228, dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za svetnika in določil, da se njegov god obhaja 4. oktobra. Na papeževo željo je brat Elija sezidal v Assisiju veličastno cerkev, posvečeno sv. Frančišku Asiškemu. 25. maja 1230 so Frančiškovo truplo prenesli iz cerkve sv. Jurija v to cerkev.

Frančiškova hvalnica stvarstva.
HVALNICA STVARSTVA ALI SONČNA PESEM

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov (prim. Raz 5,12-13).
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi
(prim. Ps 102,22; Tob 8,7; Dan 3,57),
posebno s soncem, velikim bratom (prim. Ps 148,3; Dan 3,62),
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva (prim. Raz 1,16).

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah (prim. Ps 148,3; Dan 3,63);
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku (prim. Dan 3,65),
v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu (prim. Ps 148,4),
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi (prim. Dan 3,77; Ps 148,4);
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji (prim. Dan 3,74),
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem (prim. Ps 148,9; Dan 3,76).

Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal (prim. Jak 1,2.12).

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide (prim. Rim 5,12).
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji (prim. Raz 14,13),
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (prim. Raz 2,11; 20,2).

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti (prim. Apd 20,19).

(Prevod: Vital Vodušek)