Nova maša br. Tomaža Pinterja

Intervju z br. Tomažem Pinterjem

Družina je temelj tudi duhovne rasti vsakega človeka. Iz kakšne družine prihajate? Kako je vaša družina vplivala na vaše duhovništvo?

Prihajam iz Maribora iz župnije Matere Usmiljenja, ki jo upravljajo bratje frančiškani. Moja družina je verna. Lahko rečem, da sta mi starša dala zgled vere v otroških letih. Čeprav je oče sprejel vero šele kot odrasel, ni nikoli nasprotoval veri. Skupaj smo hodili k maši in doma tudi ob večerih molili. V puberteti pa se je malo zalomilo. Starša sta vero razumela bolj omejeno na dom in družino, bolj kot zasebno stvar, jaz pa sem se močno udejstvoval v župniji. Nista nasprotna duhovnikom in nekateri so dobri družinski prijatelji, a iz naše družine ne bo duhovnika. Danes sem očetu hvaležen, da je znal podvomiti v moj poklic in se ni nehal pogovarjati. Preko pogovorov sem si razčiščeval, kaj si kot frančiškan želim.

Kdaj in kje ste začutili vabilo v redovništvo/duhovništvo?

Od kar pomnim, mi je bilo pri maši zelo dolgčas. Sedeti v klopi in gledati. Še preden sem začel hoditi k verouku sem si želel biti "tisti tam spredaj", ki pomaga duhovniku. V drugem razredu OŠ sem res začel ministrirati v domači fari. Veselje nad redovniškim poklicem sem začutil ob br. Patriciju, ki je bil redovni brat in zakristan. On mi je pokazal vse skrivnosti zakristije. Rad sem mu pomagal pripravljati za mašo in zato sem rad prihajal ministrirat. Od takrat mi tudi maša ni bila več dolgočasna, ko sem v družbi fantov stal za oltarjem in se je vedno kaj dogajalo. Stregli smo in pogosto tudi kakšno ušpičili. Do takrat sem že kar nekaj dejavnosti začel in jih pustil, ker me niso veselile. Za ministriranje pa sem staršem enkrat rekel: "Če sem začel ministrirati bom tudi vztrajal". In res sem. Ministriral sem dokler nisem vstopil v samostan v prvem letniku fakultete. Kje sem začutil duhovniški poklic? Bil sem v 8. razredu, v župniji sem že vodil mlajše ministrante in bila je nedelja Dobrega pastirja, ko se še posebej moli za duhovne poklice. Med družinsko mašo me je spreletelo, kaj pa lahko jaz največ naredim za to, da bo več duhovnikov? To vprašanje mi je kar naprej odzvanjalo v glavi. Nanj si nisem znal odgovoriti drugače kakor, da postanem duhovnik. Začel sem si s svojim življenjem prizadevati, da bom "dober za duhovnika", drugim pa nisem še ničesar povedal. Za starše sem vedel, da ne bodo z odobravanjem sprejeli. Tiha želja za duhovništvo je v meni tlela, a se s tem nisem veliko ukvarjal do poletnih počitnic konec prvega letnika, ko sem bil na duhovnih vajah za Frančiškove otroke v Nazarjah. Po prvem večeru se nas je več mladih ob mreži pogovarjalo s s. Katarino, opatinjo sester Klaris. Ko je prišla do mene, mi je kar naravnost rekla: "Ti pa razmišljaš, da boš postal frančiškan!" Spreletelo me je, in začuden sem izdavil neki "Ja". Mislil pa sem si, kako ti veš, o čem jaz razmišljam. Od takrat sem pri sebi začel resno razmišljati o tem, da postanem frančiškan. Kasneje so to mojo odločitev opazili tudi drugi. Očetu sem v nekem pogovoru celo omenil, pa me ni pretirano resno jemal, češ kje pa piše, da vsi ministranti postanejo duhovniki, je odvrnil. Jaz sem pa odvrnil: "Jaz pa si to želim." Skozi srednjo šolo sem na različne načine sodeloval v župniji in še naprej sem rad mežnaril. O duhovnem poklicu sem začel resno dvomiti, ko je bilo potrebno razmišljati o tem, kam se bom vpisal na fakulteto. Precej me je bilo strah, kako bom opravil maturo na kmetijski šoli in še teže mi je bilo ob misli, kaj bodo rekli starši, ko bom povedal, da grem za frančiškana. Vedel sem, da kakšnega navdušenja in strinjanja ne morem pričakovati. Zato sem tistemu, ki me je vprašal, kam se nameravam vpisat odgovoril, da na biotehnično fakulteto. Takšni odgovori, pa so tudi v mene zasadili dvome. Prijavo za študij sem oddal na teološko fakulteto in z Marijo, Materjo Usmiljenja, ki sem se ji vedno rad priporočal sklenil pogodbo. Če mi pomagaš pri maturi, da jo naredim, se vpišem na teologijo in postanem frančiškan. In res ko sem izvedel, da sem naredil maturo, so vsi dvomi splahneli in dobil sem dovolj moči, da sem povedal doma in odšel od doma.

Kaj vas pri svetem Frančišku najbolj nagovarja? V čem je pričevalen tudi danes?

Frančišek je zame privlačen zato, ker mu je vse kar je ustvarjeno govorilo o Bogu. Jasno se je zavedal svojega mesta v tem ustvarjenem svetu, kjer je želel biti vsemu manjši brat. Preprost in prežet z evangelijem je prinašal svetu veselo oznanilo miru. In ta drža, mislim, da je pričevalna tudi danes v svetu, ki je zmeden, pozunanjen in hlepi po imetju. Vsakemu želim mir in dobro!

Kaj vam pomeni uboštvo?

Uboštvo je danes nujno, če želimo biti verodostojni pričevalci evangelija. V človeku ohranja potrebno preprostost, da je lahko bolj odprt za božjo besedo in da je lahko solidaren s trpečimi. Uboštvo je prostovoljno izbrano pomanjkanje, ki nas napravi bolj ranljive in zato bolj dostopne za stiske ljudi.

Biti redovnik – frančiškan je nekaj lepega, ker...

... te Bog izbere za to službo, On ti da pripadati Cerkvi in celotni Frančiškovi družini. Zato si doma povsod tam, kjer so frančiškani in poslan si vsem ljudem.

Kako se dopolnjujeta poklica redovnika in duhovnika? V čem se vi razlikujete od škofijskega duhovnika?

Redovnik s svojim posvečenim življenjem pričuje in oznanja Kristusa. Redovnik-duhovnik pa k pričevanju za Kristusa s svojim življenjem, doda še posvečevanje sebe in drugih z zakramenti. Redovnik živi v skupnosti. V njej se preizkuša in jo gradi. Morda bo zaradi te izkušnje redovnik, morda tudi nevede, bolj čutil potrebo po graditvi skupnosti v župniji in ob podeljevanju zakramentov, saj se vsi zakramenti podeljujejo v občestvu.

Frančiškani so bili v zgodovini znani kot odlični ljudski misijonarji. Kje pa vi vidite svoje mesto?

Zdi se mi, da se mi bo osebna karizma in resnične potrebe ljudi še jasneje pokazale ob pastoralnem delu na župniji, ki ga sedaj kot diakon šele okušam. Vsekakor pa se mi zdi pomembno delo z družinami. Želim živeti in graditi skupnosti, ki bo oznanjala Kristusa.

Bi želeli kaj sporočiti molivcem za duhovne poklice?

Hvaležen sem vsem, ki molite za duhovne poklice. Vaša molitev je kakor mreža, ki prestreže tistega, ki bi zaspal ali padel na poti duhovništva. Mislim, da sem se vanjo že velikokrat ujel. Vaša molitev daje pogum, moč in oporo tam, kjer človek sam nebi zmogel. Sam imam vsaj dve taki trdni opori: rodno sestro pri redovnicah Klarisa in molivce v domači župniji.

Br. Tomaž Pinter, hvala za pogovor in veliko blagoslova na vaši poti.